Brezdelja sploh ne poznam, rada imam pa ničpočetje. V čem je razlika? Brezdelje enačim z lenúharstvom, z odporom do dela. Ničpočetje je zame sladek odpočitek od prav vsega, preklop na neizrazljivo občutje občutja. Ne traja dolgo; ujet je v pesnikov verz: za hip ti večnost dam v posest in v Goethejev namig: Postoj, trenutek, kako si lep. Nenadna sprostitev in obnovljena moč za dnevno brkljarijo.
Te čase je precej govora o tako imenovanem odmiku. Da je treba izpreči in se prepustiti sebi, spremeniti okolje, dinamiko, vsebino dni. Dvomim, da to ne velja to že od vekomaj. Zdaj znamo vse na dolgo in široko pojasnjevati z različnih vidikov; iz vsakodnevnih potreb delamo znanost. V tem, čemur pravimo, da je mitološko, pa tiči skrajno stvarna ugotovitev: nujno se je treba odpočiti – sedmi dan stvarjenja si je to privoščil sam Bog.
Počitek. Strokovnjaki svetujejo aktivni počitek, ne popolnega brezdelja. Ne vem, kako bi oporekali ali pa potrdili moje ničpočetje. Če se malo zazrem v davnino, lahko trdim, da je to občutje ugodnega občutja občutila tudi moja stara mati, ki bi zdaj štela 175 let, pa je priletna rada »stegnila vse štiri od sebe«. Tako se je včasih reklo ničpočetju, kratkemu oddihu z neverjetno osvežitvijo moči za nadaljnja opravila. V slogu strokovnosti in rekreacije je bilo pred leti svetovano učiteljem, naj med učno uro učenci kdaj vstanejo in si pretegnejo ude. Pričakovanega učinka žal ni bilo. Jaz sem se odločila za korak dlje: po Tolstojevem vzoru za literarno uro v naravi. Adijo, zbranost. To mi je dalo misliti, da se tudi na izobraževalnem področju ne primejo prav vsi cepiči na prav vsako podlago.
Kljub vsemu zagovarjam ničpočetje. Zelo nasprotujem brezdelju. Geslo delu čast in oblast me ni nikoli nagovorilo, zvenelo je preveč bombastično in za njim se vedno zna skriti vse polno lenuhov. Arbeit mach frei , napis nad koncentracijskim taboriščem, zveni kot prvovrstni cinizem. Benediktov moli in delaj je v duhovni kondiciji stoletja vzdrževal pol Evrope; pri čemer moli ni pomenil kaj dosti več kot vdanost v božjo voljo - danes se pa opiramo na pozitivno naravnanost.
Sicer pa: vsak se zna in zmore po svoje odpočiti. Če le ne misli, da smo delo krepi človeka.

Brezdelja sploh ne poznam, rada imam pa ničpočetje. V čem je razlika?

Brezdelja sploh ne poznam, rada imam pa ničpočetje. V čem je razlika? Brezdelje enačim z lenúharstvom, z odporom do dela. Ničpočetje je zame sladek počitek od prav vsega, preklop na neizrazljivo občutje občutja. Ne traja dolgo. Ujet je v pesnikov verz: Za hip ti večnost dam v posest in v Goethejev namig: Postoj, trenutek, kako si lep. Nenadna sprostitev in obnovljena moč za dnevno brkljarijo.
Te čase je precej govora o tako imenovanem odmiku. Da je treba izpreči in se prepustiti sebi, spremeniti okolje, dinamiko, vsebino dni. To najbrž velja že od vekomaj. Zdaj znamo vse na dolgo in široko pojasniti z različnih vidikov; iz vsakodnevnih potreb delamo znanost. V tem, čemur pravimo, da je mitološko, pa tiči skrajno stvarna ugotovitev: nujno se je treba odpočiti – sedmi dan stvarjenja si je to privoščil sam Bog.
Počitek. Strokovnjaki svetujejo aktivni počitek, ne popolnega brezdelja. Ne vem, kako bi oporekali ali pa potrdili moje ničpočetje. Če se malo zazrem v davnino, lahko trdim, da je to ugodno občutja čutila tudi moja stara mati, ki bi zdaj štela 175 let, pa je priletna rada »stegnila vse štiri od sebe«. Tako se je včasih reklo ničpočetju, kratkemu oddihu z neverjetno osvežitvijo moči za nadaljnja opravila. V slogu strokovnosti in rekreacije so pred leti svetovali učiteljem, naj med učno uro učenci kdaj vstanejo in si pretegnejo ude. Pričakovanega učinka žal ni bilo. Jaz sem se odločila za korak dlje: po Tolstojevem vzoru za literarno uro v naravi. Adijo zbranost. To mi je dalo misliti, da se tudi na izobraževalnem področju ne primejo prav vsi cepiči na prav vsako podlago.
Kljub vsemu zagovarjam ničpočetje. Zelo nasprotujem brezdelju. Geslo delu čast in oblast me ni nikoli nagovorilo, zvenelo je preveč bombastično in za njim se vedno zna skriti vse polno lenuhov. Arbeit mach frei, napis nad koncentracijskim taboriščem, zveni kot prvovrstni cinizem. Benediktov moli in delaj je v duhovni kondiciji stoletja vzdrževal pol Evrope; pri čemer moli ni pomenil kaj dosti več kot vdanost v božjo voljo, danes pa smo raje pozitivno naravnani.
Sicer pa: vsak se zna in zmore po svoje odpočiti. Če le ne misli, da samo delo krepi človeka.

Berta Golob