Hoja ni nikoli samo način gibanja, je način razumevanja sveta in posameznikovega mesta v njem
Zdi se, da je Henry David Thoreau danes, v obdobju, ko se srečujemo s posledicami nebrzdanega porabništva in človekovega nezmernega polaščanja vseh naravnih dobrin, aktualnejši kot kdaj prej. O tem navsezadnje pričajo tudi prevodi njegovih del v slovenščino. Pred tremi leti smo tako dobili knjigo Walden – življenje v gozdu, hvalnico preprostemu življenju v tesnem stiku z naravo, kmalu potem pa Državljansko nepokorščino, v kateri Thoreau razvija misel, da etična drža posamezniku zapoveduje, da se upre nepravičnim zahtevam države. Tudi esej Hoja, ki je v prevodu Anje Radaljac izšel pri založbi Umco, ima vse ključne značilnosti Thoreaujevega pisanja: navidezno preprost in berljiv slog, živ zagovor narave v primeri z dosežki civilizacije ter opozorila, ki so se na podlagi izkušenj iz dobrega stoletja in pol, kolikor je minilo od nastanka tega eseja, po večini izkazala za nadvse upravičena.
