S prijateljico mojih let si piševa vsak dan po elektronski pošti. Nikoli nama ne zmanjka snovi za pisanje, vedno znova opozoriva druga drugo na kaj zanimivega, kar je vredno razmisleka. Tako mi je pred kratkim napisala, kako se je ustavila pri tem, kako gledamo na življenje. Življenje kot skica ali kot dokončana slika?
\tO tem sem že veliko pisala, na številne različne načine. Nikoli pa s takšnim poimenovanjem: življenje kot skica ali kot dokončana slika. Bilo bi prav zanimivo, če bi vsak zase povedal, kako občuti svoje življenje. Spominjam se, kako sem pred mnogimi leti poslušala znanca, ki je citiral sv. Pavla in pri svojih štiridesetih letih ali še manj o sebi govoril, kako je »svoj boj dokončal, vero ohranil …« itd. Takrat je bil še zelo mlad in se mu je potem dogajalo še marsikaj. Zanima me, če bi zdaj, po več kot tridesetih letih še tako govoril. Jaz pa se zelo pogosto spomnim na tiste njegove besede in se sprašujem, ali bi si zase kdaj upala reči tako.
\tSvoje življenje doživljam kot skico, ki jo ves čas dopolnjujem, popravljam in dopuščam, da se na njej pozna tudi marsikaj tega, kar se sproti pojavlja v življenju. Vem, da bo ostalo vedno pri skici, do zadnjega trenutka. Potem, ob koncu, po prestopu v večnost, pa bo iz te skice morda nastala enkratna umetnina. Upam in verujem v to in prav to mi daje vedno znova pogum, da znam živeti z nepopolnostjo in sem pripravljena to skico vedno znova dopolnjevati.
\tAli si lahko zamislite, kako bi bilo, če bi bilo človekovo življenje od prvega trenutka dalje dokončana slika, ki ne potrebuje nobenega popravljanja, izboljšanja? Pravi dolgčas bi bil. To potem ne bi bili več živi ljudje, ampak lutke, brez veselja in ljubezni, pa seveda tudi brez jeze in sovraštva, brez vseh čustev. Zato je kar prav, da se doživljamo kot skice, da ostajamo neprestano na preži, da se znamo veseliti in jeziti, ljubiti in sovražiti. Pa da si prizadevamo, da bi bilo jeze in sovraštva čim manj.
Ali si lahko zamislite, kako bi bilo, če bi bilo človekovo življenje od prvega trenutka dalje dokončana slika, ki ne potrebuje nobenega popravljanja, izboljšanja?
S prijateljico mojih let si piševa vsak dan po elektronski pošti. Nikoli nama ne zmanjka snovi za pisanje, vedno znova opozoriva druga drugo na kaj zanimivega, kar je vredno razmisleka. Tako mi je pred kratkim napisala, kako se je ustavila pri tem, kako gledamo na življenje. Življenje kot skica ali kot dokončana slika?
O tem sem že veliko pisala, na številne različne načine. Nikoli pa s takšnim poimenovanjem: življenje kot skica ali kot dokončana slika. Bilo bi prav zanimivo, če bi vsak zase povedal, kako občuti svoje življenje. Spominjam se, kako sem pred mnogimi leti poslušala znanca, ki je citiral sv. Pavla in pri svojih štiridesetih letih ali še manj o sebi govoril, kako je »svoj boj dokončal, vero ohranil …« itd. Takrat je bil še zelo mlad in se mu je potem dogajalo še marsikaj. Zanima me, če bi zdaj, po več kot tridesetih letih še tako govoril. Jaz pa se zelo pogosto spomnim na tiste njegove besede in se sprašujem, ali bi si zase kdaj upala reči tako.
Svoje življenje doživljam kot skico, ki jo ves čas dopolnjujem, popravljam in dopuščam, da se na njej pozna tudi marsikaj tega, kar se sproti pojavlja v življenju. Vem, da bo ostalo vedno pri skici, do zadnjega trenutka. Potem, ob koncu, po prestopu v večnost, pa bo iz te skice morda nastala enkratna umetnina. Upam in verujem v to in prav to mi daje vedno znova pogum, da znam živeti z nepopolnostjo in sem pripravljena to skico vedno znova dopolnjevati.
Ali si lahko zamislite, kako bi bilo, če bi bilo človekovo življenje od prvega trenutka dalje dokončana slika, ki ne potrebuje nobenega popravljanja, izboljšanja? Pravi dolgčas bi bil. To potem ne bi bili več živi ljudje, ampak lutke, brez veselja in ljubezni, pa seveda tudi brez jeze in sovraštva, brez vseh čustev. Zato je kar prav, da se doživljamo kot skice, da ostajamo neprestano na preži, da se znamo veseliti in jeziti, ljubiti in sovražiti. Pa da si prizadevamo, da bi bilo jeze in sovraštva čim manj.
