Kaj je zmogel 14-letni Cankar? Ne kateri koli, ampak Ivan. Vrhniški. »Največji slovenski pisatelj.« Številnim šolarjem to bore malo pomeni; naučena fraza pač.
\tIsti Cankar, 14-letni, je za Brezje namenil posebno risbo. Ne risbe nizke hišce s Klanca siromakov – risbo brezjanske Marije Pomagaj. Ne kot izraz svoje mile prošnje: kot zahvalo, da se je neki vrhniški deklici obrnilo na bolje. Ker njena revščina ni mogla izkazati vidne zahvale, je v njenem imenu narisal votivni dar. Tam v kapeli visi, vsak ga lahko opazi.
\tNi treba biti Cankar. Vedno znova se izkaže, kako različno se mladi ljudje odzivajo na okolico. Lahko da na videz brezčutno. Toda ali res do vsega in vsakogar?
\tVečkrat je omenjeno tako imenovano prostovoljstvo. V vzgojni vlogi ga spodbujajo tudi šole. Nevladne organizacije poudarjajo njegov pomen. Gre za pomoč soljudem. Ne le ostarelim; kot da stiska ne bi zadela kogar koli. V trenutku lahko ohromimo. V sekundi zletimo s ceste. Na lepem ugotovimo, da stanovanje ni več varno. »Moje tiho tajno delo zdavnaj že se je začelo, skoraj v nič ti zrušim hram,« beremo v Gradnikovi pesmi Črv. Droben tiran, golokožen, gnusen, grd, kakor ga opisuje pesnik iz Medane, ti lahko razje in zdrobi tramovje.
\t»Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« Ta evangeljski nasvet ima trajno veljavo. Res, marsikaj si moramo trdo prislužiti. Kdaj pa kdaj pa stiskaško hranimo zase dobrine, ki so nam padle z neba. Bister um ni prigaran, ampak je dan. Obdarjenec lahko z njim na različne načine pomaga ljudem daleč naokoli.
\t"Bolni zdravega nese," pravi neka basen. Zares marsikdo, ki je telesno obnemogel, brez pomišljanja izkaže sočutno pomoč, zdravi hrusti pa ne marajo biti »usmiljeni Samarijan«. So iz tiste "samarije", ki razume le jezik samoljubja.
\tAli je vredno na dolgo in široko filozofirati in teologizirati o tem, zakaj je takó, kot je? Na tarnanje, da je na svetu vse narobe, je zgaranec žuljavih rok na kratko zarobil: "Tak je živlene pa tak smo ldjé." Ni rekel SO, ampak SMO.
\tZ malo pameti se da ugotoviti, da se lepše in mirneje živi v složnem okolju, saj se samo v takem počutimo varne. Zato je smiselno, da si prizadevamo zanj. Pa tudi kdaj namesto koga kaj narišemo, če sam ne zmore.
Ni treba biti Cankar. Vedno spet se izkaže, kako različno se mlad človek odziva na okolico.
Kaj je zmogel 14-letni Cankar? Ne kateri koli, ampak Ivan. Vrhniški. »Največji slovenski pisatelj.« Številnim šolarjem to bore malo pomeni; naučena fraza pač.
Isti Cankar, 14-letni, je za Brezje namenil posebno risbo. Ne risbe nizke hišce s Klanca siromakov – risbo brezjanske Marije Pomagaj. Ne kot izraz svoje mile prošnje: kot zahvalo, da se je neki vrhniški deklici obrnilo na bolje. Ker njena revščina ni mogla izkazati vidne zahvale, je v njenem imenu narisal votivni dar. Tam v kapeli visi, vsak ga lahko opazi.
Ni treba biti Cankar. Vedno znova se izkaže, kako različno se mladi ljudje odzivajo na okolico. Lahko da na videz brezčutno. Toda ali res do vsega in vsakogar?
Večkrat je omenjeno tako imenovano prostovoljstvo. V vzgojni vlogi ga spodbujajo tudi šole. Nevladne organizacije poudarjajo njegov pomen. Gre za pomoč soljudem. Ne le ostarelim; kot da stiska ne bi zadela kogar koli. V trenutku lahko ohromimo. V sekundi zletimo s ceste. Na lepem ugotovimo, da stanovanje ni več varno. »Moje tiho tajno delo zdavnaj že se je začelo, skoraj v nič ti zrušim hram,« beremo v Gradnikovi pesmi Črv. Droben tiran, golokožen, gnusen, grd, kakor ga opisuje pesnik iz Medane, ti lahko razje in zdrobi tramovje.
»Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« Ta evangeljski nasvet ima trajno veljavo. Res, marsikaj si moramo trdo prislužiti. Kdaj pa kdaj pa stiskaško hranimo zase dobrine, ki so nam padle z neba. Bister um ni prigaran, ampak je dan. Obdarjenec lahko z njim na različne načine pomaga ljudem daleč naokoli.
”Bolni zdravega nese,” pravi neka basen. Zares marsikdo, ki je telesno obnemogel, brez pomišljanja izkaže sočutno pomoč, zdravi hrusti pa ne marajo biti »usmiljeni Samarijan«. So iz tiste “samarije”, ki razume le jezik samoljubja.
Ali je vredno na dolgo in široko filozofirati in teologizirati o tem, zakaj je takó, kot je? Na tarnanje, da je na svetu vse narobe, je zgaranec žuljavih rok na kratko zarobil: “Tak je živlene pa tak smo ldjé.” Ni rekel SO, ampak SMO.
Z malo pameti se da ugotoviti, da se lepše in mirneje živi v složnem okolju, saj se samo v takem počutimo varne. Zato je smiselno, da si prizadevamo zanj. Pa tudi kdaj namesto koga kaj narišemo, če sam ne zmore.
