Delaj in molči

“Ali delaš prek študentske napotnice ali pa si samostojni podjetnik”

So novinarji brez socialne varnosti psi, ki ne upajo niti lajati, kaj šele ugrizniti?

business-2651346_1920
foto: AbsolutVision

Že takoj na začetku sta bili jasno predstavljeni dve možnosti – ali delaš prek študentske napotnice ali pa si samostojni podjetnik. Tako da je bila izbira navidezna, v resnici pa je ni bilo,” nam je prvi stik z delodajalcem opisal mladi novinar. K pogodbi o avtorskem delu, ki določa pogoje njegovega sodelovanja z Dnevnikom, družbo medijskih vsebin, d. d., je podpisal tudi aneks, v katerem je člen:

“Pogodbeni stranki sta sporazumni, da ta aneks izraža njuno resno in svobodno voljo, ki ne prikriva nikakršnega drugega pravnega razmerja (delovno razmerje itd.).”

Takšna klavzula po mnenju strokovnjaka za delovno pravo doc. dr. Luke Tičarja z ljubljanske Pravne fakultete nima nobenega vpliva na to, ali to je delovno razmerje ali ne.

To je bistvo, temu rečemo v pravu načelo prednosti dejstev. Ni pomembno, katera pogodba o civilnem pravu je sklenjena. Ni pomembno, kakšna je vsebina te pogodbe. Ni pomembno, kakšne so zaveze strank v tej pogodbi. Pomembno je, kakšna je dejansko vsebina njunega razmerja.

Čeprav je delavec vključen v organiziran delovni proces na delovnem mestu, ni upravičen do prejemkov, ki po zakonu pripadajo redno zaposlenim. Za malico sicer ima odrejen čas, ni pa finančno pokrita. Njegovi mesečni prejemki se gibljejo okoli zneska zakonsko določene minimalne plače.

»Za tiste, ki dobivajo urno postavko, to neto nanese 4,5 evra, je to precej izenačeno s študentskim delom. Tako da na koncu meseca ni dovolj, da bi lahko bil to tvoj edini vir dohodka. Kakšen mesec si izposojam denar, kakšen mesec gre skozi.«

Tudi Andrej Zorko, izvršni sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije za pravna in sistemska vprašanja, dodaja, da so po njegovem prepričanju elementi delovnega razmerja v tem primeru zelo enostavno dokazljivi.

Gre za to, da nekdo opravlja delo stalno, pod nadzorom delodajalca, v njegovih prostorih – ali pa tudi ne, ni nujno – po njegovih navodilih.

Na Dnevniku d. d. so zgodbo komentirali le pisno. Pojasnili so, da je dinamika zaposlovanja odvisna od potreb uredništva in finančnega stanja medija in da se trudijo, da dobri in perspektivni novinarji čim prej dobijo redno zaposlitev.

Raznovrstnost zaposlitvenih statusov med novinarji brezpogojno vpliva tudi na odnose v uredništvu in na kakovost končnega novinarskega izdelka.

Mislim, da novinar v takšnih razmerah ne čuti varnosti oz. neke osnovne podpore, ki bi jo moral dobiti od svojega medija, od urednikov – že s pravnega vidika. Težko si predstavljam, da bi se novinar v takih pogojih lotil resnih zgodb, ki vključujejo gospodarstvo, finance, neke resne zadeve.

Prekarstvo v novinarstvu torej ni samo problem preživetja posameznika. Je širši družbeni problem, ki zaradi vpliva na kakovost novinarskega dela posega v pravico do obveščenosti, ki pa je temeljna človekova pravica.