Uboštveni redovi so pokazali, da je mogoče ideal uboštva zaživeti tudi znotraj srednjeveške Cerkve, čeprav je bila ta takrat na vrhuncu svoje politične moči in bogastva.

Srednjeveški položaj Rimskokatoliške cerkve je bil precej drugačen od današnjega, saj je imela glavno vlogo na tako rekoč vseh ravneh življenja. V tem obdobju, pa seveda že tudi prej, so nastajale redovne skupnosti, v katerih so poudarjali predvsem preprostost, nravno čistost in uboštvo. Pri tem pa se je pojavilo različno imenovanje teh redovnih skupnosti. Tako je bilo dolgo časa uveljavljeno ime beraški redovi, pozneje ubožni, zdaj pa se je uveljavilo imenovanje uboštveni redovi. Ti so bili v času nastanka po svoji organizaciji nekaj čisto novega. Strogo uboštvo ni vezalo le posameznikov, ampak tudi skupnost, samostan, cerkev. Preživljali so se z ročnim delom in miloščino. V zameno so ljudem oznanjali božjo besedo in pomagali pri pastoralnem delu. V dobi, ko se je precejšnji del duhovščine predajal bogastvu in uživanju, ko so se pojavljala krivoverstva, so uboštveni redovi vključevali nove življenjske tokove in tako postali nosilci tedanje reforme Cerkve. V oddaji Sledi časa bomo predstavili uboštvene redove nekoč in danes in govorili tudi o pečatu, ki so ga pustili v arhitekturi.

Sogovornika

Dr. Metod Benedik,  slovenski teolog in zgodovinar, član redovne skupnosti kapucinov.

Dr. Branko Vnuk, kustos Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož, je doktoriral na temo Srednjeveška arhitektura beraških redov na območju nekdanje vojvodine Štajerske.

Redovi

Uboštveni redovi so pokazali, da je mogoče ideal uboštva zaživeti tudi znotraj srednjeveške Cerkve, čeprav je bila ta takrat na vrhuncu svoje politične moči in bogastva. Pri tem so ubrali drugačno pot kot valdenci in katari, ki jih je Cerkev ostro preganjala. Z navdušenjem so se novi redovi lotili dušnega pastirstva in zato so jih papeži takrat zelo cenili. Med uboštvene redove tistega časa štejemo frančiškane, klarise, dominikance, karmeličane, mednje pa spadajo tudi red puščavnikov sv. Avguština, serviti in še nekatere manjše skupnosti.

Dr. Metod Benedik  pri tem opozarja, da še vedno lahko slišimo ime beraški redovi, čeprav so zgodovinarji in teologi to že pred časom opustili. Zato moramo upoštevati in uporabljati predvsem imenovanje uboštveni redovi. To pa zato, ker se je treba ozreti na Frančiška Asiškega, ki je bil nekako začetnik, izhodišče za nastanek tako imenovanih manjših bratov in vseh preostalih redovnih skupnosti, ki sodijo v skupino uboštvenih redov.

Samostani

V srednjeveški Evropi so uboštveni redovi postavili na stotine samostanov. Kot pravi dr. Branko Vnuk, bi lahko rekli, da je bilo ustanovljenih 700 dominikanskih samostanov in več kot 2100 minoritskih ali frančiškanskih samostanov. Na Štajerskem jih je bilo 22, na Spodnjem Štajerskem pa devet. V oddaji lahko tudi izvemo, koliko samostanov, ki so pripadali uboštvenim redovom, se je ohranilo v celoti, koliko jih je bilo delno ali popolnoma uničenih ali spremenjenih. Usode teh stavb so zelo zanimive in pestre. Recimo na minoritski samostan na Ptuju je leta 1945 padla bomba in popolnoma uničila samostansko cerkev, ki je bila biser baročnega sakralnega stavbarstva pri nas.

Utrinki

Odmevi stoletij

Milan Trobič