Sledi časa

Fran Ramovš

Velikan slovenske znanosti in jezikoslovja

uni-popov
Deželni dvorec v Ljubljani, v katerem je bilo prvo predavanje nove univerze.
foto: Jurij Popov

Zgodilo se je 3. decembra leta 1919 dopoldne. Kraj dogajanja je bil Deželni dvorec v Ljubljani, natančneje deželna zbornica. Doktor Fran Ramovš, takrat star 28 let in že mednarodno uveljavljen in cenjen slavist, je imel prvo predavanje na komaj ustanovljeni Univerzi v Ljubljani, prvi po razpadu Avstro-Ogrske. Ni znano, ali gre za slučaj ali ne, toda prvo predavanje je bilo na Prešernov rojstni dan, tema pa historična gramatika slovenskega jezika. Tudi ni znano, koliko slušateljev je poslušalo njegovo prvo predavanje, vendar je znano, da je bilo na novi univerzi, ki te dni slavi 100-letnico obstoja, vpisanih 942 študentov, od tega le 28 žensk.

To je bil izjemno pomemben mejnik. Prva svetovna vojna je številnim študentom onemogočila nadaljevanje študija, saj so morali v strelske jarke in številni so v njih tudi ostali. Po koncu vojne so preživeli in novi rodovi študentov želeli nadaljevati študij in premagati travme, ki so jih nabrali med vojno. Avstro-Ogrska je razpadla, nastajale so nove države, nekdanje univerze, ki so jih obiskovali, so bile polne, po mariborski krvavi nedelji pa ostale zaprte za slovenske študente in profesorje. V državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je nastajala na ruševinah Avstro-Ogrske, ni bilo prostora za slovenske študente, v Zagrebu pa ne posluha, za pomoč pri postopnem ustanavljanju ljubljanske univerze. Zato je morala slediti hitra odločitev. Do konca leta 1919 je bila s kraljevim odlokom ustanovljena univerza, ki jo je sestavljalo pet fakultet – filozofska, jezikoslovna, medicinska, teološka in tehnična.

Medicinska je bila le dveletna, druge pa štiriletne. Kralj je tudi »podelil« prvih 18 profesorskih naslovov, med njimi tudi doktorju Franu Ramovšu, ki se je med drugim odlikoval tudi z izjemnimi organizatorskimi in povezovalnimi spodobnostmi. Kot poudarja Jurij Popov v Sledeh časa, se je hkrati uveljavljal tudi kot izjemen jezikoslovec, ki se je odločil, da bo vse svoje znanje in sposobnosti uporabil za razvoj narodovega visokega izobraževanja in akademizma. Zato se je tudi zavzemal in skupaj z drugimi znanstveniki dosegel leta 1938 ustanovitev tudi Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, ki je šele nekaj let pozneje dobila naziv slovenska. Kot jezikoslovec pa je med drugim v našo zgodovino zapisan kot avtor nedokončane Historične slovnice, Kratke zgodovine slovenskega jezika in med drugim tudi Dialektološke karte slovenskega jezika.