Sonja Prosenc: “Želim, da mi filmi odkrivajo nove svetove.”

Režiserka Sonja Prosenc o svojih filmih, ki pobirajo nagrade na festivalih, in o položaju slovenskega filma

Sonja Prosenc
foto: Mitja Ličen

Sonja Prosenc je šele četrta režiserka v Sloveniji, ki je s sredstvi slovenskega filmskega sklada posnela celovečerni igrani film. To je bil film Drevo leta 2014, pred tem se je podpisala pod nekaj kratkih filmov, enega dokumentarnega, nekajkrat je bila asistentka režije. Točno čez mesec se bo s posebnim glasbenim nastopom dua Silence in projekcijo filma Zgodovina ljubezni v Slovenski filharmoniji začela slovenska distribucijska pot njenega zadnjega filma. Ta sicer že nekaj časa obiskuje filmske festivale in prejema nagrade.

Sonja Prosenc, nekdanja plavalka, po izobrazbi novinarka, sicer pa režiserka, ki sledi svoji viziji in se ne zadovolji s povprečnostjo, ni študirala režije. V otroštvu se je zanimala za narovoslovje. Zanimanje za film, predvsem dokumentarni, se je rodilo šele konec gimnazijskega obdobja, do tja pa naj bi jo pripeljal študij novinarstva. V svoji karieri je sicer posnela le en dokumentarni film, in sicer Mož s krokarjem – o slovenskem slikarju Jožetu Tisnikarju. Kmalu je namreč ugotovila, da jo pri filmu zanima to, kako lahko gledalcu posreduje določeno občutje, izkušnjo, kako lahko “film odkriva nove svetove.”

“Pri filmih gre za predajaje neke izkušnje gledalcu, izkušnje, ki je mogoče nikoli v svojem življenju sicer ne bi doživel. Na kakšen način se ta izkušnja ustvari – poti do tega pa so lahko zelo različne. En način je zgodba ali pa raje lik, s katerim se poistovetimo in nekako to doživimo. Ampak film omogoča tudi druge pristope – da to izkušnjo zgradimo še na kup drugih načinov. In to je tisto, kar me zanima.”

Njene besede že napovedujejo, da so v njenih filmih vsi elementi enako pomembni – podobe, zvoki, besede, barve … Filmi namreč po njenem mnenju nastajajo v interakciji med vsemi temi elementi.

“Se mi zdi, da bi bilo žalostno, če bi to širino pustili nedotaknjeno in neizkoriščeno.”

Tudi film “se zgodi” na sredini poti med platnom in gledalci. Sonja Prosenc tako gledalcu zgodbe ne polaga v naročje, njeni filmi ne govorijo, temveč skozi podobe ponujajo izkušnje in občutja, ki jih mora gledalec doživeti sam. Raje dela filme za zahtevnejše in aktivnejše občinstvo, pa čeprav imajo največ gledalcev v kinematografih praviloma bolj lahkotni filmi. To ni nič narobe, pravi, filmska umetnost mora biti raznovrstna in široka.

“Narobe pa je, če začnemo zahtevati, da film obstaja le kot zabava.”

Sama namreč opaža težnjo narcisistične družbe, v kateri živimo, da smo všečni in se imamo fino, da so tudi filmi tu zato, da se ob njih razvedrimo. Na to ne pristaja – v svojih filmih govori o stvareh, ki v družbi niso najbolj zaželene, ki nas ne nasmejijo – na primer o občutku ujetosti (v Drevesu) in o žalovanju (v Zgodovini ljubezni). Njena celovečerna filma zato pobirata nagrade predvsem na filmskih festivalih doma in v tujini.