Znanstveniki še nimajo enovitega odgovora na to vprašanje, prav tako pa še raziskujejo mehanizme zanj
Kdaj ste se nazadnje zjokali? Od žalosti ali od sreče? Če v Slovar slovenskega knjižnega jezika vpišemo jok, potem zraven najdemo opis, da gre za izražanje velike čustvene prizadetosti, zlasti žalosti ali telesne bolečine s solzami in glasovi. Jok po navadi signalizira, da nekaj ni vredu, da potrebujemo druge člane skupine ali skupnosti, ob rojstvu pa je to tisti zvok, ki nakaže začetek nove življenjske poti. Z nami je torej vse življenje, pa vseeno o njem, če pogledamo naša nevronska omrežja – vemo zelo malo. O jokanju smo se pogovarjali z dr. Lauren M. Bylsma, profesorico psihiatrije in psihologije na Univerzi Pittsburgh v Združenih državah, ki je skupaj s kolegi napisala tudi pregledni članek o nevrobiologiji jokanja.
Ne vemo zagotovo. Obstaja pa kar nekaj teorij. Tista, ki ima nekako največ dokazov, pravi, da se je jokanje razvilo kot nekakšen družbeni signal. To vidimo že zelo zgodaj v evoluciji, in sicer pri živalih, ki so z oglašanjem opozarjale druge na kakšno nevarnost v okolici. Jokanje pa je služilo tudi za klicanje mame, da se približa mladičem in poskrbi zanje. Gre torej za neki signal skupini. Podobno lahko opazimo tudi pri ljudeh. Če jokamo, je bolj verjetno, da se nam bo kdo približal in pomagal.
Lahko bi rekli, da je jokanje sestavljeno iz oglašanja in emocionalnih solz. A te v zgodbo pridejo šele malo pozneje v razvoju.
Pri novorojenčkih solzovodi še niso čisto razviti, zato pri malih dojenčkih ne vidimo solz. Ne vemo, ali je poleg razvoja za vsem tem še kaj drugega. Vemo pa, da je zvok jokanja pri dojenčkih zelo pomemben, saj s tem prikličejo svojo mamo. Ko pa je otrok večji, solze lahko postanejo pomembnejši signal. Pri tem je več prednosti. Zvok jokanja lahko na nas opozori morebitno grožnjo iz okolice, solze pa lahko drugače pomagajo. Seveda, ko je kdo ob tebi, da jih lahko vidi in ti pomaga, pomembna je torej ta bližina. Veliko je domnev, a to je za zdaj to, kar vemo.
Pa obstajajo ljudje, ki nikoli ne jokajo ali ki jokajo ves čas?
Obstajajo nevrološka stanja, kot je psevdobulbarni afekt, pri katerem se ljudje nenadzorovano smejijo ali jokajo, a to ni povezano z emocijami. Pri depresiji in anksioznostih ali pa na primer posttravmatskem stresnem sindromu pa se lahko pojavijo tudi spremembe pri jokanju, a ta povezava ni vedno linearna. Nekatere raziskave so pokazale, da je hujša depresija ali anksioznost lahko povezana z več jokanja, po drugi strani pa pri nekaterih ljudeh s posttravmatskim stresnim sindromom in depresijo opazimo tudi, da nikoli ne jokajo. Ni torej jasnega odnosa. Obstajajo pa seveda tudi razlike med zdravimi posamezniki. Nekateri ljudje redko ali nikoli ne jokajo, drugi pa jokajo ves čas. Na to vpliva več dejavnikov, spol, osebnost, raven stresa, količina spanja. Rekla bi, da nastane problem šele, ko nekdo želi jokati, pa ne more. Seveda obstajajo ljudje, ki ne jokajo, pa to ni težava, oziroma tega ne bi označil kot kakšno patologijo.
