Ptičje jate človeka vznemirijo. Toliko peruti v enakem letu! V geometričnem, največkrat v trikotnem, pa tudi v razpotegnjenem, zaokroženem, elipsnem. Od nekod se vzame, preleti nebo in oko ji ne more več slediti.
Pomenljive so tudi vaje v letu. Na primer lastovičje. Najprej zbiranje na kakih žicah, a teh je vedno manj. Se že poslavljajo, je malce melanholično omenjal stari rod; mama in ata, čemeča na klopci pred hišo in pravzaprav tudi na začetku svojega slovesa.
A kar me vedno spet začudi: tistih žic ni več, lastovke se pa leto za letom pojavijo na istem kraju. Ne tesno skupaj, ampak v gibkem kroženju. Ni jih mogoče prešteti, prehitro švigajo v več smeri visoko navzgor in nizko navzdol, v krogih in križkražemskih preletih. Nobeni ni mogoče slediti, a vse se dogaja kotv natančno izračunanem zračnem okolju. Lahko bi akrobatske veščine uprizarjale na večji razdalji in čemu jih ne? Nadvse spretno se v nizkem preletu izogibajo vejam. Ne zaletavajo se druga ob drugo, krožijo pa v hitrem preletu sem in tja in gor in dol. Samo od časa do časa po en hiter cvrkut, a le za dobroslišeče človekovo uho. Zrenje v to igro me kmalu utrudi, njim pa ne zmanjka moči. Vztrajno se na razmeroma majhni zračni ozari urijo za polet čez brezbrežne planjave.
Zakaj izberejo prav ta kraj? So to rodovi onih lastovičjih prednikov, ki so se pred leti zbirali na žici? Samo odpočili so se, bi rekli po človeško. Mar imajo rodovi v sebi zapis o tem odpočivanju, in ker žic ni, zdaj brezglavo begajo? Bodo to počeli tudi njihovi potomci prihodnje leto?
Lastovke imajo v človekovem čutenju posebno mesto, se mi zdi. Pesmi o njih me o tem prepričujejo. Na neki način se istimo s temi bitji. Posojajo nam krila in učijo nas vračanja v gnezdo. Kroženja k bistvenemu. Takoj po vojni so pri nas prvošolčki zborno v en glas recitirali: Kam pa pojdeš, lastovička, drobna ptička? Daleč, daleč čez obzorje in čez sinje morje? Saj se bom vrnila, saj je mati mila tu moj dom zgradila, zemljico slovensko ljubiti učila.
Mar nam jate zdaj odletajo brez notranje nuje po vrnitvi? Klavrn je pogled na opustelo ptičje gnezdo!
Ptičje jate človeka vznemirijo. Toliko peruti v enakem letu!
Ptičje jate človeka vznemirijo. Toliko peruti v enakem letu! V geometričnem, največkrat v trikotnem, pa tudi v razpotegnjenem, zaokroženem, elipsnem. Od nekod se vzame, preleti nebo in oko ji ne more več slediti.
Pomenljive so tudi vaje v letu. Na primer lastovičje. Najprej zbiranje na kakih žicah, a teh je vedno manj. Se že poslavljajo, je malce melanholično omenjal stari rod; mama in ata, čemeča na klopci pred hišo in pravzaprav tudi na začetku svojega slovesa.
A kar me vedno spet začudi: tistih žic ni več, lastovke se pa leto za letom pojavijo na istem kraju. Ne tesno skupaj, ampak v gibkem kroženju. Ni jih mogoče prešteti, prehitro švigajo v več smeri visoko navzgor in nizko navzdol, v krogih in križkražemskih preletih. Nobeni ni mogoče slediti, a vse se dogaja kotv natančno izračunanem zračnem okolju. Lahko bi akrobatske veščine uprizarjale na večji razdalji in čemu jih ne? Nadvse spretno se v nizkem preletu izogibajo vejam. Ne zaletavajo se druga ob drugo, krožijo pa v hitrem preletu sem in tja in gor in dol. Samo od časa do časa po en hiter cvrkut, a le za dobroslišeče človekovo uho. Zrenje v to igro me kmalu utrudi, njim pa ne zmanjka moči. Vztrajno se na razmeroma majhni zračni ozari urijo za polet čez brezbrežne planjave.
Zakaj izberejo prav ta kraj? So to rodovi onih lastovičjih prednikov, ki so se pred leti zbirali na žici? Samo odpočili so se, bi rekli po človeško. Mar imajo rodovi v sebi zapis o tem odpočivanju, in ker žic ni, zdaj brezglavo begajo? Bodo to počeli tudi njihovi potomci prihodnje leto?
Lastovke imajo v človekovem čutenju posebno mesto, se mi zdi. Pesmi o njih me o tem prepričujejo. Na neki način se istimo s temi bitji. Posojajo nam krila in učijo nas vračanja v gnezdo. Kroženja k bistvenemu. Takoj po vojni so pri nas prvošolčki zborno v en glas recitirali: Kam pa pojdeš, lastovička, drobna ptička? Daleč, daleč čez obzorje in čez sinje morje? Saj se bom vrnila, saj je mati mila tu moj dom zgradila, zemljico slovensko ljubiti učila.
Mar nam jate zdaj odletajo brez notranje nuje po vrnitvi? Klavrn je pogled na opustelo ptičje gnezdo!
