Nekega mladeniča, ki je želel stopiti v samostan, je opat najprej preskušal, da bi spoznal njegovo pripravljenost:
»Če bi imel tri zlatnike, ali bi jih dal revežem?«
»Iz vsega srca, oče.«
»In če bi imel tri srebrnike?«
»Zelo rad.«
»Kaj pa, če bi imel tri bakrene novce?«
»Ne, oče.«
»Zakaj ne?« začudeno vpraša opat.
»Zato, ker jih imam.«
***
Neki menih je potožil znanemu očetu Janezu: »Oče, številni me hvalijo. Svetuj mi, kaj naj storim.«
»Ko ti nekdo liže noge, ga ustavi, dokler te ne začne gristi.«
***
Prave krize so nastopile po več mesecih, preživetih v puščavi. Izkušeni učitelji so vedeli, da se je treba takrat okrepiti z »dozo« duhovnosti. Tako se je neki mlad menih posvetoval z duhovnim voditeljem:
»Oče, že leto dni sem v puščavi in v tem času so šest ali sedemkrat napadle kobilice. To je zelo mučno. Povsod so, celo v hrani. Kako se ti braniš pred njimi?«
»Že več kot štirinajst let živim v puščavi. Ko sem v začetku opazil kobilice v jedi, sem vse vrgel proč. Potem sem začel jemati kobilice s krožnika in drugo pojedel. Potem sem jedel tudi kobilice. Ko pa sedaj opazim, da kakšna kobilica beži s krožnika, jo zopet vržem na krožnik.«
***
Mlad menih je prosil za svet očeta Mojzesa: »Oče, razumem, kako je mogoče grešiti z rokami, očmi, usti, ušesi, ampak kako moremo grešiti z nosom?«
Starec mu odgovori: »Da ga ne vtikamo v tuje stvari.«
***
Nekega skitskega meniha so poklicali na sodišče pod obtožbo, da je z vilami ubil psa. Sodnik, ljubitelj živali, ga je strogo prijel:
»In prav ti, brat, ki bi te morala biti sama blagost! Ali ga nisi mogel vsaj udariti z lesenim ročajem, ne pa z ostrim kovinskim delom.«
»Saj bi naredil to,« je odgovoril menih, »če bi me pes ugriznil z repom, ne z zobmi.«
Že na prvi pogled opazimo, da imata besedi »duhovnost« in »duhovitost« isti koren. In res sta besedi pomensko povezani.
Nekega mladeniča, ki je želel stopiti v samostan, je opat najprej preskušal, da bi spoznal njegovo pripravljenost:
»Če bi imel tri zlatnike, ali bi jih dal revežem?«
»Iz vsega srca, oče.«
»In če bi imel tri srebrnike?«
»Zelo rad.«
»Kaj pa, če bi imel tri bakrene novce?«
»Ne, oče.«
»Zakaj ne?« začudeno vpraša opat.
»Zato, ker jih imam.«
***
Neki menih je potožil znanemu očetu Janezu: »Oče, številni me hvalijo. Svetuj mi, kaj naj storim.«
»Ko ti nekdo liže noge, ga ustavi, dokler te ne začne gristi.«
***
Prave krize so nastopile po več mesecih, preživetih v puščavi. Izkušeni učitelji so vedeli, da se je treba takrat okrepiti z »dozo« duhovnosti. Tako se je neki mlad menih posvetoval z duhovnim voditeljem:
»Oče, že leto dni sem v puščavi in v tem času so šest ali sedemkrat napadle kobilice. To je zelo mučno. Povsod so, celo v hrani. Kako se ti braniš pred njimi?«
»Že več kot štirinajst let živim v puščavi. Ko sem v začetku opazil kobilice v jedi, sem vse vrgel proč. Potem sem začel jemati kobilice s krožnika in drugo pojedel. Potem sem jedel tudi kobilice. Ko pa sedaj opazim, da kakšna kobilica beži s krožnika, jo zopet vržem na krožnik.«
***
Mlad menih je prosil za svet očeta Mojzesa: »Oče, razumem, kako je mogoče grešiti z rokami, očmi, usti, ušesi, ampak kako moremo grešiti z nosom?«
Starec mu odgovori: »Da ga ne vtikamo v tuje stvari.«
***
Nekega skitskega meniha so poklicali na sodišče pod obtožbo, da je z vilami ubil psa. Sodnik, ljubitelj živali, ga je strogo prijel:
»In prav ti, brat, ki bi te morala biti sama blagost! Ali ga nisi mogel vsaj udariti z lesenim ročajem, ne pa z ostrim kovinskim delom.«
»Saj bi naredil to,« je odgovoril menih, »če bi me pes ugriznil z repom, ne z zobmi.«
