Pogosto smo prepričani, da nekomu najbolje pomagamo tako, da ga prepričujemo, da ne bo tako hudo, da bo gotovo vse dobro. Da gotovo ne bo zbolel, da se bo gotovo pozdravil, če bo zbolel, da ga gotovo ne bo bolelo, da gotovo ne bo umrl… Vsaj zaenkrat še ne, morda kdaj pozneje, čez dolgo časa. Ampak to je še zelo daleč. Tako približno ljudje tolažijo druge, bolne in stare in nebogljene. Potem pa se zgodi, da takšno tolaženje ne pomaga veliko, da ljudem ne zmanjša stiske in da ob takšnem tolaženju ljudje v stiski raje umolknejo in o tem ne govorijo več.
Takšen način reagiranja se začenja ustvarjati že zelo zgodaj. Zelo pogosto, skoraj vsakdanji je primer mame, ki je takole zagotavljala otroku, ko so mu morali dati injekcijo: »Ne jokaj, saj ne bo nič bolelo. Zagotavljam ti, da še čutil ne boš, kdaj te bodo zbodli.« Pa so ga potem zbodli in je bolelo in je še bolj jokal. To, kar je rekla mama, ni bilo res. Zlagala se mu je. Ali je potem res vse tisto, kar mu govori? Ali ji sploh lahko verjame? Kaj pa, če se mu zlaže tudi pri drugih stvareh?
Morda pa bi otrok doživljal drugače, če bi mu rekla: »Veš, injekcija res ni prijetna. Zabolelo te bo, ko te bodo zbodli. Ampak prepričana sem, da boš to pogumno prenesel. In vedi, da sem jaz ves čas ob tebi, da te ne bom zapustila.« Otrok, ki dobi takšno zagotovilo, se ne bo čutil prevaranega. Ve, da ga bo bolelo, da bo tudi to prenesel in da bo mama ves čas ostala pri njem.
Ljudje na splošno mislijo, da z lažjo pomagajo v človeku ohranjati upanje. Toda laž nikoli ne more biti rešitev. Laž nikoli ne more biti v pomoč. Za vse, za bolnika in vse, ki so okrog njega, je veliko laže, če so si med seboj iskreni, če lahko zaupajo drug drugemu, če vejo, da se lahko zanesejo na besede, ki so izrečene. Vsi veliko bolj sproščeno živijo. To seveda ne velja samo ob bolezni in umiranju, ampak tudi v vseh drugih težkih situacijah v življenju. In teh je kar veliko.
Pogosto smo prepričani, da nekomu najbolje pomagamo tako, da ga prepričujemo, da ne bo tako hudo, da bo gotovo vse dobro
Pogosto smo prepričani, da nekomu najbolje pomagamo tako, da ga prepričujemo, da ne bo tako hudo, da bo gotovo vse dobro. Da gotovo ne bo zbolel, da se bo gotovo pozdravil, če bo zbolel, da ga gotovo ne bo bolelo, da gotovo ne bo umrl… Vsaj zaenkrat še ne, morda kdaj pozneje, čez dolgo časa. Ampak to je še zelo daleč. Tako približno ljudje tolažijo druge, bolne in stare in nebogljene. Potem pa se zgodi, da takšno tolaženje ne pomaga veliko, da ljudem ne zmanjša stiske in da ob takšnem tolaženju ljudje v stiski raje umolknejo in o tem ne govorijo več.
Takšen način reagiranja se začenja ustvarjati že zelo zgodaj. Zelo pogosto, skoraj vsakdanji je primer mame, ki je takole zagotavljala otroku, ko so mu morali dati injekcijo: »Ne jokaj, saj ne bo nič bolelo. Zagotavljam ti, da še čutil ne boš, kdaj te bodo zbodli.« Pa so ga potem zbodli in je bolelo in je še bolj jokal. To, kar je rekla mama, ni bilo res. Zlagala se mu je. Ali je potem res vse tisto, kar mu govori? Ali ji sploh lahko verjame? Kaj pa, če se mu zlaže tudi pri drugih stvareh?
Morda pa bi otrok doživljal drugače, če bi mu rekla: »Veš, injekcija res ni prijetna. Zabolelo te bo, ko te bodo zbodli. Ampak prepričana sem, da boš to pogumno prenesel. In vedi, da sem jaz ves čas ob tebi, da te ne bom zapustila.« Otrok, ki dobi takšno zagotovilo, se ne bo čutil prevaranega. Ve, da ga bo bolelo, da bo tudi to prenesel in da bo mama ves čas ostala pri njem.
Ljudje na splošno mislijo, da z lažjo pomagajo v človeku ohranjati upanje. Toda laž nikoli ne more biti rešitev. Laž nikoli ne more biti v pomoč. Za vse, za bolnika in vse, ki so okrog njega, je veliko laže, če so si med seboj iskreni, če lahko zaupajo drug drugemu, če vejo, da se lahko zanesejo na besede, ki so izrečene. Vsi veliko bolj sproščeno živijo. To seveda ne velja samo ob bolezni in umiranju, ampak tudi v vseh drugih težkih situacijah v življenju. In teh je kar veliko.
