Imate radi fige? Ko so koncem avgusta ali pa v začetku septembra sočno sladkobne in je prava slast, ko zagrizeš v enega takih, dozorelih sadežev. Kot kaže, je tudi gospodar, o katerem pripoveduje evangeljski odlomek današnje nedelje, imel zelo rad fige. Seveda je bil njegov glavni problem ta, da pri vsem bujnem listju na smokvi v treh letih ni našel nobenega sadeža. Kaj mu bo torej smokvino drevo, če je vse skupaj za eno figo. No, ko bi bila vsaj ena figa, pa še te ni bilo. Razočaran in jezen naroči svojemu vinogradniku, naj jo poseka, a ga ta kljub vsemu uspe prepričati, naj jo pusti še eno sezono, češ da jo bo še malo okopal in pognojil in bo mogoče prihodnje leto vendarle rodila.
Ta starodavna evangeljska podoba je seveda še kako aktualna. Polno listja, sadu pa nobenega! Z drugimi besedami – vrtenje okrog svojega popka. To, k čemur nas potrošništvo in kultura egoizma z vseh strani spodbujata in vabita. Jaz, meni, moje. Samo, da bo meni dobro, za ostale me prav malo briga. Naj bo to v ekološkem ali pa socialnem smislu. Ni pomembno, kaj in kako bo z drugimi, važno je le, da je meni dobro, da je zame ugodno, da jaz uživam, po možnosti celo na račun drugega. Sebičnost, ki ne vidi drugega, ki noče videti drugega, ampak le samega sebe. Pomembno je, koliko bom zaslužil, oziroma, koliko imam, kaj sem dosegel v karieri, ali kaj veljam, kakšno prepoznavnost ali slavo sem dosegel, koliko imam moči in kontrole …
Da ne bo pomote – dobro in lepo je, ko si po napornem delu privoščimo takšno ali drugačno sprostitev in počitek. Ko z veseljem in hvaležnostjo prigriznemo kaj dobrega in to še poplaknemo z rujno kapljico. Problem je, če je vse to usmerjeno izključno name, osrediščeno samo na moj popek. To je potem tisto smokvino drevo, ki se košati z velikimi listi uspeha, pomembnosti, bogastva in moči, ne daje pa nobenega sadu drugemu. Sebičnost in egoizem namreč zapirata človeka samega vase in ne vodita v rodovitnost. Prav premik od sebe k drugemu pa nas v resnici dela ljudi. Rodovitnost, ko naredim nekaj za drugega, ko se zanj res potrudim, ko moram pri tem celo iti preko sebe – to je tisto, kar me kot človeka lahko najbolj notranje izpolnjuje. Človek in človeški postajam namreč šele, ko sem zares v odnosu z drugim, ko dajem in podarjam – predvsem sebe. V tem je rodovitnost, izpolnjenost, sad. Tista figa, na katero je gospodar – z vsem usmiljenjem in potrpežljivostjo – pripravljen počakati še eno sezono. Verjetno pa bomo morali poprej še malo okopati in pognojiti okoli svoje smokve
Premik od sebe k drugemu nas v resnici dela ljudi
Imate radi fige? Ko so koncem avgusta ali pa v začetku septembra sočno sladkobne in je prava slast, ko zagrizeš v enega takih, dozorelih sadežev. Kot kaže, je tudi gospodar, o katerem pripoveduje evangeljski odlomek današnje nedelje, imel zelo rad fige. Seveda je bil njegov glavni problem ta, da pri vsem bujnem listju na smokvi v treh letih ni našel nobenega sadeža. Kaj mu bo torej smokvino drevo, če je vse skupaj za eno figo. No, ko bi bila vsaj ena figa, pa še te ni bilo. Razočaran in jezen naroči svojemu vinogradniku, naj jo poseka, a ga ta kljub vsemu uspe prepričati, naj jo pusti še eno sezono, češ da jo bo še malo okopal in pognojil in bo mogoče prihodnje leto vendarle rodila.
Ta starodavna evangeljska podoba je seveda še kako aktualna. Polno listja, sadu pa nobenega! Z drugimi besedami – vrtenje okrog svojega popka. To, k čemur nas potrošništvo in kultura egoizma z vseh strani spodbujata in vabita. Jaz, meni, moje. Samo, da bo meni dobro, za ostale me prav malo briga. Naj bo to v ekološkem ali pa socialnem smislu. Ni pomembno, kaj in kako bo z drugimi, važno je le, da je meni dobro, da je zame ugodno, da jaz uživam, po možnosti celo na račun drugega. Sebičnost, ki ne vidi drugega, ki noče videti drugega, ampak le samega sebe. Pomembno je, koliko bom zaslužil, oziroma, koliko imam, kaj sem dosegel v karieri, ali kaj veljam, kakšno prepoznavnost ali slavo sem dosegel, koliko imam moči in kontrole …
Da ne bo pomote – dobro in lepo je, ko si po napornem delu privoščimo takšno ali drugačno sprostitev in počitek. Ko z veseljem in hvaležnostjo prigriznemo kaj dobrega in to še poplaknemo z rujno kapljico. Problem je, če je vse to usmerjeno izključno name, osrediščeno samo na moj popek. To je potem tisto smokvino drevo, ki se košati z velikimi listi uspeha, pomembnosti, bogastva in moči, ne daje pa nobenega sadu drugemu. Sebičnost in egoizem namreč zapirata človeka samega vase in ne vodita v rodovitnost. Prav premik od sebe k drugemu pa nas v resnici dela ljudi. Rodovitnost, ko naredim nekaj za drugega, ko se zanj res potrudim, ko moram pri tem celo iti preko sebe – to je tisto, kar me kot človeka lahko najbolj notranje izpolnjuje. Človek in človeški postajam namreč šele, ko sem zares v odnosu z drugim, ko dajem in podarjam – predvsem sebe. V tem je rodovitnost, izpolnjenost, sad. Tista figa, na katero je gospodar – z vsem usmiljenjem in potrpežljivostjo – pripravljen počakati še eno sezono. Verjetno pa bomo morali poprej še malo okopati in pognojiti okoli svoje smokve …
