Slovenski pisatelj z avstrijske Koroške Florjan Lipuš je ob kulturnem prazniku prejel zlati red za zasluge za izjemen prispevek k slovenski književnosti ter za nov in svež pogled na slovenstvo.
Slovenski koroški pisatelj Florjan Lipuš ob prejemu zlatega reda za zasluge za prispevek k slovenski književnosti in za nov in svež pogled na slovenstvo
Jezik je, je dejal Florjan Lipuš v svojem govoru ob prejemu visokega državnega odlikovanja, začetek in konec vsega narodnega, vsake narodnosti. Je začetek vsega, kar nas dela posebne in enkratne.
“Jezik ni samo pomožno sredstvo pri gospodarskih in političnih poslih, ni samo vsakdanje sredstvo sporazumevanja, na jeziku je zgrajena naša samozavest, naša bitnost, naš obstanek.”
Pisatelj, ki je lani dobil tudi najvišje avstrijsko priznanja na področju kulture, ni prepričan, kot je dejal, ali se vsi zavedajo resnosti kulture in pomembnosti jezika. Imeti svojo državo, pomeni imeti tudi oblast nad svojim jezikom. Ta ga lahko bodisi zanemarja, opušča in odpravi, lahko pa se dejavno vključi s tem, da jezik in kulturo dvigne na dostojno raven. Država edina mora poskrbeti za to, da je jezik deležen, če ne večje, pa vsaj enakovredne obravnave in pozornosti, kakršne so deležna vsa druga področja, ki poleg jezika še tvorijo državnost. In država smo mi vsi, je dodal literat, znan po svojih kritikah oblasti zaradi odnosa do jezika.
“Državno odlikovanje je odraz povezovanja vsega slovenskega v enovito celoto. Sicer pa se zavedam tveganja, da je boljše časti zaslužiti, pa jih ne dobiti, kakor jih dobiti, pa jih ne zaslužiti. Ne sprenevedajmo se. Ta slovesna gesta ne pomeni veliko, če prej omenjene zahteve ne postanejo vsakdanje načelo in vzgib vsakdanjega ravnanja.”
Na narodnem obrobju, od koder prihaja Lipuš, narodno utripanje iz leta v leta peša, opozarja. Tudi zato od matične domovine pričakujejo, da bo jeziku dala večji pomen. Svoj zahvalni govor je znani koroški slovenski pisatelj Florjan Lipuš skleni z mislijo, ki jo pogosto ponavlja:
“Z jezikom smo ali nismo, z jezikom bomo ali ne bomo.”
Prisluhnite!
