V analognih časih je bila glasba dragocena in redka dobrina. Se določena zvrst glasbe sliši bolje na vinilki?
Ko je leta 1878 Thomas Alva Edison ob pomoči troblje in železne igle v svinčeni valj vtisnil otroško pesmico Mary Had a Little Lamb, se je človek zavedel, da njegovo telo ni več edini lastnik svojega glasu. Prvi znani in še ohranjen zapis na fonografu je Edisonova recitacija otroške pesmi. Posnetki, ki jih je bilo mogoče predvajati, so bili dolgi le nekaj sekund, valj fonografa je bilo treba vrteti ročno. Fonograf je predhodnik gramofona, ki sicer ni tako priročen kot drugi mediji, lahko pa nam ponudi glasbo. In to tisto pravo, bi marsikdo rekel.
“Ko so ljudje prvič slišali zvok iz “neke škatle”, je bil šok večji, kot če danes slišimo zelo dobro reprodukcijo zvoka. Znana je zgodba Artura Toscaninija, – najbolj znanega dirigenta tistega časa – ki je, ko je slišal prvi fonograf posnetek rekel: To je tako, kot v živo!”
Franc Kuzma je izdelovalec vrhunskih gramofonov, svetovnega slovesa. Proces izdelave gramofona lahko traja tudi leto dni. In čeprav je današnja digitalna produkcija vrhunska, kljub novim tehnologijam ter najčistejšemu zvoku, ki naj bi iz nje prihajal, je vedno pogostejše vračanje k gramofonu. K temu pripomore tudi nostalgija: vinilne plošče vzbujajo nostalgična čustva in prav poseben odnos do albumov. Ali gre tudi obratno? Se določena zvrst glasbe sliši bolje na vinilki?
“Instrumenti v klasiki, jazzu, vokali, petje,…bolj pridejo do izraza na vinilni plošči kot pa, če postavimo na vinil procesirano pop glasbo.”
Albumi, ki se najbolje prodajajo na vinilnih ploščah, so običajno zbirateljski. Je pa tudi glasbena industrija pozorna na prodajo vinilnih plošč. Podatek iz leta 2016: v Veliki Britaniji je bil prihodek od prodaje vinilnih plošč večji od prihodkov z digitalnih platform (iTunes, Spotify, Youtube,…), kar se je zgodilo prvič.
