Vedno sem rada potovala in včasih mi je kar malo žal, da sedaj, ko imam čas, tega ne morem več. Če se primerjam z drugimi, sem nekje v sredi. Mnogi prepotujejo veliko več in so skoraj ves čas nekje na poti. Drugi pa morda sploh ne potujejo in ostajajo ves čas doma. Sicer pa sploh ni pomembno, koliko potuješ, ampak kako zadovoljno živiš. Nič ti ne pomaga, če si ves čas na poti, pa nikjer ne najdeš miru. Prav tako hudo je tudi, če si ves nesrečen doma in si nemiren zaradi nezadovoljstva.
Pogovarjala sem se z znanko, malo mlajšo od mene. Potovala je približno toliko kot jaz, pred kratkim je ovdovela. Zdaj bi lahko več potovala, pa razmišlja malo drugače: »Ljudje danes zelo veliko potujejo, v daljne dežele, o katerih se nam včasih še sanjalo ni. V enem samem letu so v Avstraliji, pa v Peruju in nekje v Afriki in ne vem kje še vse. O Evropi sploh ni vredno govoriti. Ampak ali ni to tudi neke vrste beg pred seboj? Ne znajo biti sami s seboj. Lahko greš na konec sveta, ampak samemu sebi ne moreš uiti.«
Premišljujem o teh njenih besedah. Morda ne veljajo za vse ljudi, ki potujejo, za nekatere pa prav gotovo. Tudi reklame govorijo o daljnih potovanjih in junak si, če greš daleč, na kraj, kjer drugi še niso bili. Nikjer pa ne najdemo reklame, ki bi ljudi spodbujala, da se ustavijo, pogledajo vase in preprosto samo so. To ne prinaša posebnega priznanja, prinaša pa človeku, ki to dela, veliko notranje zadovoljstvo. Samo tega ne moreš izmeriti, tehtati, prešteti … Očitno gre za neko drugačno resničnost.
Vsem ljudem, ki se odločajo za svoj dopust, bi želela, da se odločijo za takšnega, ki jim bo osebno najbolj v pomoč. Ne vem, če se bodo spočiti vrnili z dopusta, na katerega so odšli v stresu, ves čas živeli pod adrenalinsko napetostjo in se potem čisto v zadnjem trenutku vrnili domov. Čim starejši človek postaja, toliko več miru potrebuje. In dovolj časa, da pogleda vase, se ozre nazaj na prehojeno pot in o njej premisli. Pa da se ozre tudi na vse, kar je onkraj te resničnosti, ki jo lahko vidimo, slišimo in otipamo.
Ljudje danes zelo veliko potujejo, v daljne dežele, o katerih se nam včasih še sanjalo ni. Ampak ali ni to tudi neke vrste beg pred seboj?
Vedno sem rada potovala in včasih mi je kar malo žal, da sedaj, ko imam čas, tega ne morem več. Če se primerjam z drugimi, sem nekje v sredi. Mnogi prepotujejo veliko več in so skoraj ves čas nekje na poti. Drugi pa morda sploh ne potujejo in ostajajo ves čas doma. Sicer pa sploh ni pomembno, koliko potuješ, ampak kako zadovoljno živiš. Nič ti ne pomaga, če si ves čas na poti, pa nikjer ne najdeš miru. Prav tako hudo je tudi, če si ves nesrečen doma in si nemiren zaradi nezadovoljstva.
Pogovarjala sem se z znanko, malo mlajšo od mene. Potovala je približno toliko kot jaz, pred kratkim je ovdovela. Zdaj bi lahko več potovala, pa razmišlja malo drugače: »Ljudje danes zelo veliko potujejo, v daljne dežele, o katerih se nam včasih še sanjalo ni. V enem samem letu so v Avstraliji, pa v Peruju in nekje v Afriki in ne vem kje še vse. O Evropi sploh ni vredno govoriti. Ampak ali ni to tudi neke vrste beg pred seboj? Ne znajo biti sami s seboj. Lahko greš na konec sveta, ampak samemu sebi ne moreš uiti.«
Premišljujem o teh njenih besedah. Morda ne veljajo za vse ljudi, ki potujejo, za nekatere pa prav gotovo. Tudi reklame govorijo o daljnih potovanjih in junak si, če greš daleč, na kraj, kjer drugi še niso bili. Nikjer pa ne najdemo reklame, ki bi ljudi spodbujala, da se ustavijo, pogledajo vase in preprosto samo so. To ne prinaša posebnega priznanja, prinaša pa človeku, ki to dela, veliko notranje zadovoljstvo. Samo tega ne moreš izmeriti, tehtati, prešteti … Očitno gre za neko drugačno resničnost.
Vsem ljudem, ki se odločajo za svoj dopust, bi želela, da se odločijo za takšnega, ki jim bo osebno najbolj v pomoč. Ne vem, če se bodo spočiti vrnili z dopusta, na katerega so odšli v stresu, ves čas živeli pod adrenalinsko napetostjo in se potem čisto v zadnjem trenutku vrnili domov. Čim starejši človek postaja, toliko več miru potrebuje. In dovolj časa, da pogleda vase, se ozre nazaj na prehojeno pot in o njej premisli. Pa da se ozre tudi na vse, kar je onkraj te resničnosti, ki jo lahko vidimo, slišimo in otipamo.
