Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, začeti jutro s pozivom k postu ni ravno obetavno. A danes je pepelnica. Pustna razpuščenost je za nami in prihaja resen čas. Danes naj bi se tako ali drugače posipali s pepelom.

Kdo bi rekel, da se nima za kaj posipati s pepelom. Vemo, kako je, če srečamo človeka, ki zatrjuje, da mu ni za nič žal, da v življenju ni storil nič slabega, da ni nič dobrega opustil, da lahko hodi vzravnano kjerkoli in kadarkoli in pred komer koli. Zato se bo z vso trdnostjo pridušal, da ne potrebuje nobenega pepela, posta, spokornosti ali kar koli podobnega. Ob tem lahko samo onemimo. Saj se trudimo, prizadevamo, a ko pogledamo nazaj, vemo, da je težko ohraniti mirno vest. Ne rečem, da se lahko tudi kaj, kar sem slabega storil, ne more obrniti v dobro, a vseeno bi se težko hvalili, da smo brez potrebe po spreobrnjenju. Že zgodaj zjutraj lahko vzdihujemo za zamujenimi priložnostmi, nehoteno zadirčnostjo, nepozornostjo, lenobo in podobnim.

Kljub splošno opevanemu iskanju sreče, notranjega zadovoljstva, bi težko trdili, da smo to v veliki meri dosegli. Še vedno smo občutljivi na to, kar so nekoč naši predniki vpletli v pepelnico in ves postni čas. Potrebujemo neko spokornost, naj si to priznamo ali ne. Kako bi drugače razumeli vse mogoče pobude, ki nas vabijo k takim ali drugačnim akcijam v postnem času, od štirideset dni brez alkohola, do popolne odpovedi mesu, k večji prijaznosti in podobno. Mnogi, ki niti ne vedo, kaj je pepelnica in postni čas, iskreno sodelujejo pri teh pobudah. Človek pač nikoli ni popolnoma zadovoljen sam s sabo, hoče več od sebe, sanja svojo veličino.

Prav zaradi tega nas današnje svetopisemsko branje vabi, da se ne postimo v javnosti, ampak na samem. Saj le tako lahko srečamo sebe. Post naj bi bil predvsem pot do svoje notranjosti, pogleda v to, kar zmorem in kaj ne. Predvsem pa, da se vprašam, kaj bi rad od svojega življenja. Pri tem lahko sebe vidim v vedno slabši luči, kako se ne morem premagati pri tem ali onim, kako sem ranljiv, nesposoben in brezčuten. Šele v tej samoti lahko srečamo glas, ki nam pravi: »Obrnite se k meni z vsem srcem, s postom in z jokom in s srčno bolečino! … vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu, zakaj milostljiv je in poln usmiljenja.«

Če zmorem slišati ta glas, nas ne bo strah lastnih slabosti. Verjemimo, da je v nas ta božji glas, ki nikoli ne obupa nad nami in nas vedno znova spodbuja, da v samoti odkrivamo svojo moč za dobro. Naj nas pepel današnje srede vedno bolj vrača k temu notranjemu glasu naše prave dobrote.

Začeti jutro s pozivom k postu ni ravno obetavno. A danes je pepelnica.

Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, začeti jutro s pozivom k postu ni ravno obetavno. A danes je pepelnica. Pustna razpuščenost je za nami in prihaja resen čas. Danes naj bi se tako ali drugače posipali s pepelom.

Kdo bi rekel, da se nima za kaj posipati s pepelom. Vemo, kako je, če srečamo človeka, ki zatrjuje, da mu ni za nič žal, da v življenju ni storil nič slabega, da ni nič dobrega opustil, da lahko hodi vzravnano kjerkoli in kadarkoli in pred komer koli. Zato se bo z vso trdnostjo pridušal, da ne potrebuje nobenega pepela, posta, spokornosti ali kar koli podobnega. Ob tem lahko samo onemimo. Saj se trudimo, prizadevamo,  a ko pogledamo nazaj, vemo, da je težko ohraniti mirno vest. Ne rečem, da se lahko tudi kaj, kar sem slabega storil, ne more obrniti v dobro, a vseeno bi se težko hvalili, da smo brez potrebe po spreobrnjenju. Že zgodaj zjutraj lahko vzdihujemo za zamujenimi priložnostmi, nehoteno zadirčnostjo, nepozornostjo, lenobo in podobnim.

Kljub splošno opevanemu iskanju sreče, notranjega zadovoljstva, bi težko trdili, da smo to v veliki meri dosegli. Še vedno smo občutljivi na to, kar so nekoč naši predniki vpletli v pepelnico in ves postni čas. Potrebujemo neko spokornost, naj si to priznamo ali ne. Kako bi drugače razumeli vse mogoče pobude, ki nas vabijo k takim ali drugačnim akcijam v postnem času, od štirideset dni brez alkohola, do popolne odpovedi mesu, k večji prijaznosti in podobno. Mnogi, ki niti ne vedo, kaj je pepelnica in postni čas, iskreno sodelujejo pri teh pobudah. Človek pač nikoli ni popolnoma zadovoljen sam s sabo, hoče več od sebe, sanja svojo veličino.

Prav zaradi tega nas današnje svetopisemsko branje vabi, da se ne postimo v javnosti, ampak na samem. Saj le tako lahko srečamo sebe. Post naj bi bil predvsem pot do svoje notranjosti, pogleda v to, kar zmorem in kaj ne. Predvsem pa, da se vprašam, kaj bi rad od svojega življenja. Pri tem lahko sebe vidim v vedno slabši luči, kako se ne morem premagati pri tem ali onim, kako sem ranljiv, nesposoben in brezčuten. Šele v tej samoti lahko srečamo glas, ki nam pravi: »Obrnite se k meni z vsem srcem, s postom in z jokom in s srčno bolečino! … vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu, zakaj milostljiv je in poln usmiljenja.«

Če zmorem slišati ta glas, nas ne bo strah lastnih slabosti. Verjemimo, da je v nas ta božji glas, ki nikoli ne obupa nad nami in nas vedno znova spodbuja, da v samoti odkrivamo svojo moč za dobro. Naj nas pepel današnje srede vedno bolj vrača k temu notranjemu glasu naše prave dobrote.

Janez Vodičar