Vsakdanje življenje se gradi na zaupanju do sveta okrog nas, v smiselnost in stabilnost življenjskega poteka. Zaupamo na primer v dobronamernost za nas bližnjih in pomembnih oseb. Zaupamo v pravično in zakonito delovanje za nas važnih institucij. In končno zaupamo v pozitivnost in pravičnost sveta. Temu zaupanju pravimo temeljno zaupanje do sveta in življenja. Temeljno zaupanje predstavlja nekakšen zaščitni kokon posameznika pred občutki ogroženosti in kaosa sveta. Britanski sociolog Anthonny Giddens govori o temeljnem zaupanju kot o osnovnem gradniku »ontološke varnosti« posameznika. Na ontološki varnosti gradimo zavest o smislu življenja. Eden od težkih problemov sodobnega življenja pa je, da postaja temeljno zaupanje ljudi v življenje vedno bolj krhko. Posledično se krha tudi ontološka varnost. Čedalje težje razumemo delovanje in strukturo sistemov upravljanja z ekonomijo in družbo. Zato postajamo skeptični do tradicionalnih ideoloških izvorov zaupanja, kot so npr. množične religije in politične ideologije. Ljudje sodobnih družb tako izgubljajo temeljno zaupanje v družbene sisteme in institucije. Zato iščejo nadomestne izvore in objekte temeljnega zaupanja, namesto onih, ki se jim vedno bolj izmikajo. Med nadomestne izvore zaupanja sodi na primer zatekanje v »močne« skupinske identitete, kot so nacionalnizmi, fundamentalizmi vseh vrst, v razne sekte, v domnevno obetavne terapije, ki obljubljajo naglo izboljšanje in ponovno najdenje izgubljene osebnostne celosti. Sem sodi tudi rastoča obsedenost mnogih ljudi s svojo telesno samopodobo, pa doživljanje življenja kot supermarketa s polnimi policami, ki se nenehno na novo polnijo. Težko se je upreti varljivim ponudbam nadomestkov za izginjanje temeljnega zaupanja, vendar je vsaj ena pomembna pot, ki jo velja poskusiti. To pa je, da v sebi in svojih bližnjih vztrajno iščemo predvsem tiste kvalitete in sposobnosti, ki nas same in drug drugega bogatijo tako, da se z njihovo pomočjo začno topiti zidovi nezaupanja in namesto njih nastajajo vezi sočutja, sodelovanja in medsebojnega razumevanja. Tako namreč se vsi skupaj prizadevamo za bolj zaupanja vreden svet, mi sami pa postajamo državljani sveta, za katerega smo soodgovorni. Zaupanje v svet pomeni tudi zaupanje v življenje samo.
Vsakdanje življenje se gradi na zaupanju do sveta okrog nas, v smiselnost in stabilnost življenjskega poteka
Vsakdanje življenje se gradi na zaupanju do sveta okrog nas, v smiselnost in stabilnost življenjskega poteka. Zaupamo na primer v dobronamernost za nas bližnjih in pomembnih oseb. Zaupamo v pravično in zakonito delovanje za nas važnih institucij. In končno zaupamo v pozitivnost in pravičnost sveta. Temu zaupanju pravimo temeljno zaupanje do sveta in življenja. Temeljno zaupanje predstavlja nekakšen zaščitni kokon posameznika pred občutki ogroženosti in kaosa sveta. Britanski sociolog Anthonny Giddens govori o temeljnem zaupanju kot o osnovnem gradniku »ontološke varnosti« posameznika. Na ontološki varnosti gradimo zavest o smislu življenja. Eden od težkih problemov sodobnega življenja pa je, da postaja temeljno zaupanje ljudi v življenje vedno bolj krhko. Posledično se krha tudi ontološka varnost. Čedalje težje razumemo delovanje in strukturo sistemov upravljanja z ekonomijo in družbo. Zato postajamo skeptični do tradicionalnih ideoloških izvorov zaupanja, kot so npr. množične religije in politične ideologije. Ljudje sodobnih družb tako izgubljajo temeljno zaupanje v družbene sisteme in institucije. Zato iščejo nadomestne izvore in objekte temeljnega zaupanja, namesto onih, ki se jim vedno bolj izmikajo. Med nadomestne izvore zaupanja sodi na primer zatekanje v »močne« skupinske identitete, kot so nacionalnizmi, fundamentalizmi vseh vrst, v razne sekte, v domnevno obetavne terapije, ki obljubljajo naglo izboljšanje in ponovno najdenje izgubljene osebnostne celosti. Sem sodi tudi rastoča obsedenost mnogih ljudi s svojo telesno samopodobo, pa doživljanje življenja kot supermarketa s polnimi policami, ki se nenehno na novo polnijo. Težko se je upreti varljivim ponudbam nadomestkov za izginjanje temeljnega zaupanja, vendar je vsaj ena pomembna pot, ki jo velja poskusiti. To pa je, da v sebi in svojih bližnjih vztrajno iščemo predvsem tiste kvalitete in sposobnosti, ki nas same in drug drugega bogatijo tako, da se z njihovo pomočjo začno topiti zidovi nezaupanja in namesto njih nastajajo vezi sočutja, sodelovanja in medsebojnega razumevanja. Tako namreč se vsi skupaj prizadevamo za bolj zaupanja vreden svet, mi sami pa postajamo državljani sveta, za katerega smo soodgovorni. Zaupanje v svet pomeni tudi zaupanje v življenje samo.
