Vsak narod potrebuje junake
Na današnji dan leta 1884 se je rodil Josip Vandot, avtor verjetno najbolj znane trilogije slovenskih mladinskih planinskih zgodb, v katerih kot glavni junak nastopa desetletni fantič z imenom Kekec. Znan tudi kot Mežnarčev Gregec, ki je kombinacija vzgojno-primernega junaka in junaka, ki se v nekaterih elementih dotika delikventstva, pojasni Miran Hladnik, literarni zgodovinar, profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ugotavljal je razlike med izvorno strukturo pravljice in Vandotovo planinsko pripovedko. Kaj slednjo dela tako enkratno? Kako se Kekec razlikuje od denimo švicarske kolegice Hajdi?
“Gre za združevanje elementov pravljice, ki jih pripenja na pripovedno izročilo, ki je lokalno umeščeno in se ga da identificirati s točno določenimi kraji. Kekec je alpski junak, umeščenost v ta prostor ni slučajna, saj gre za močno alpsko identiteto, ki je bila za Slovence pomembna.”
Da je šlo za uspešno alpsko umeščenost je dokazala ekranizacija Kekca. Mladinski junak je namreč zares zaživel šele s prvim filmom (leta 1951). A nekje se je očitno zalomilo. Kekec je nekje na poti dobil – kot gre prebrati v spletnem slovarju žive slovenščine Razvezani jezik – pomen »temeljne nesposobnosti«. Kako smo torej prišli od vseslovenskega junaka do junaka iz katerega se norčuje narod, ki je dejansko njegova poosebitev?
“Tudi sam ne vem, zakaj do tega prihaja. Poznam pa razlage, da so Slovenci takšna samodestruktivna nacija, ki vse, kar je junaškega, idealnega takoj razvrednoti. Ta vrsta spremembe je nekaj, kar se dogaja na celi črti. Tudi pri Martinu Krpanu se je zgodilo, tudi pri Janezu navsezadnje, ki je tipično slovensko ime in do katerega obstaja distanca. Distanca do tega tipa obnašanja, ki je doma na južni strani Alp. In pri Kekcu gre za podoben zasuk, ki pa po mojem mnenju nima usodnih posledic.”
Kekca so pred dobrega pol stoletja sicer odkupili tudi Kitajci – verjetno gre za slovenski film, ki si ga je ogledalo največ Zemljanov. Bil pa je preveden tudi v pet tujih jezikov.
