Med mladimi Francozi vsak peti trdi, da še ni slišal za holokavst. Kako nevarni so ti procesi pozabljenja za Slovenijo, Evropo in svet?
Čeprav od konca druge svetovne vojne letos mineva že 74 let, se holokavsta še vedno spominjamo. Seveda se spominjamo žrtev – milijonov zaprtih, sestradanih, mučenih, ubitih –, se pa obenem spominjamo še nečesa drugega: konca solidarnosti, propada človečnosti, razkroja civilizacije same, ki so se manifestirali natanko v holokavstu. Drugače rečeno: ko komemoriramo holokavst, si priklicujemo v zavest, da se v jedru zahodne civilizacije očitno nahaja črno seme, ki je pred časom že in, se je bati, lahko v prihodnje ponovno rodi črni sad. Pa bo spominjanje samo po sebi zadoščalo, da nas obvaruje pred najhujšim, ko pa so izsledki nedavne mednarodne raziskave pokazali, da vsak dvajseti Britanec ne verjame, da se je holokavst kadarkoli zgodil. Po svoje so še bolj zaskrbljujoče razmere v Franciji, kjer med ljudmi, starimi med 18 in 34 let, kar vsak peti trdi, da še nikoli ni slišal za holokavst. Kaj torej storiti v prihodnje? Kako gojiti ta travmatični spomin, kako skrbeti, da svarilne lekcije holokavsta nikoli ne bomo potisnili v pozabo, ko pa nas zlagoma zapuščajo še zadnje priče? Morda za začetek tako, da o tej problematiki ne govorimo samo ob mednarodnem dnevu spomina na holokavst, ampak tudi ob drugih priložnostih. A to je slej ko prej res le začetek. Zato se v tokratnem Studiu ob sedemnajstih sprašujemo, kaj vse bo torej še treba postoriti, da se obvarujemo pred katastrofalno zgodovinsko pozabo. Gostje pred mikrofonom so: zgodovinar in direktor Sinagoge Maribor, Boris Hajdinjak, pa antropologinja in predavateljica na ljubljanski fakulteti za socialno delo, dr. Irena Šumi, ter gledališki režiser in direktor Judovskega kulturnega centra, Robert Waltl.
