Spremembe v šolstvu na avstrijskem Koroškem, nova dela Valentina Omana na ogled v Kranju, Vse barve Polinezije Jasne Tuta, pravljični večer za odrasle v Porabju, Mali princ na Reki
Večja pristojnost, več nalog
Letošnje leto je prineslo novosti na področju šolstva v Avstriji, tudi glede manjšinskega šolstva na avstrijskem Koroškem. Deželni šolski svet je tako zamenjala izobraževalna direkcija, pristojna za vse šole v deželi. Kaj te spremembe pomenijo za dvojezične šole in Slovensko gimnazijo, pojasnjuje deželna šolska nadzornica za manjšinsko šolstvo na avstrijskem Koroškem Sabina Sandrieser.
Manjšinski šolski oddelek je po novem pristojen za vse šole, ki sodijo pod manjšinski šolski zakon. Gre za 80 šol, pojasnjuje sogovornica, vodja tega oddelka, 60 dvojezičnih ljudskih šol, 17 novih srednjih šol in 3 višje šole (Slovenska gimnazija, dvojezična Trgovska akademija in višja šola za gospodarske poklice).
»Imamo več nalog, saj smo pristojni za vse, kar spada pod manjšinski šolski zakon. Imamo celotno strokovno nadzorstvo nad šolami, zadolženi smo za vse pravne zadeve, povezane z manjšinskim šolstvom, za vodenje kakovostnega menedžmenta in strateškega razvoja, smo podpora pedagoški službi in sodelujemo pri pripravi regionalnih izobraževalnih konceptov. Skratka cela kopica novih nalog.«
Kaj pa to pomeni za šole?
»Z novim zakonom so šole dobile večjo avtonomijo, ravnatelji in ravnateljice imajo večjo odgovornost pri soodločanju o izbiri učiteljic in učiteljev, česar v Avstriji doslej še ni bilo. Odgovorni so tudi za uspešno vodenje šol, kakovosten menedžment na šoli. Sami lahko urejajo tudi predmetnik in urnik.«
Deželna šolska nadzornica Sabina Sandrieser je pristojna tudi za kakovost pouka in tu jih čaka še veliko izzivov. Kakšnih? Prisluhnite pogovoru!
Valentin Oman vnovič v Kranju
Dobitnik prestižnih slovenskih in avstrijskih nagrad in priznanj, ki je bil leta 1981 med nagrajenci Prešernovega sklada in je leta 2005 za svoje življenjsko delo na področju likovne umetnosti prejel zlati red za zasluge Republike Slovenije in avstrijski častni križ za znanost in umetnost prvega reda, je pogost gost v Sloveniji.
V Galeriji mestne občine Kranj je tako do 20. marca na ogled 20 grafik Valentina Omana v mešani tehnik, nastalih v zadnjih desetih letih, ki jih je umetnik podaril Galeriji Prešernovih nagrajencev. To je umetnikova že tretja donacija tej Galeriji.
»Razstavljanje v Sloveniji mi je v veliko veselje. Mislim, da sem bil več na poti v Sloveniji kot v Avstriji. Pomembno je, da zdaj zapustim v krajih, kjer sem razstavljal, več svojim spominov…. Vesel sem, da sem imel toliko priložnosti za razstavljanje svojih del v različnih krajih po Sloveniji.«
Mali princ – pesem o ljubezni
Reške vezi s slovenskimi gledališčniki so že dolgo stkane tudi na področju lutkarstva. V Mestnem lutkovnem gledališču na Reki je bila tako 29.1.2019 premiera predstave Mali princ, ki je nastala v koprodukciji lutkovnih gledališč Reke in Ljubljane ter v okviru projekta Reka, Evropska prestolnica kulture 2020.
Mojstrovino francoskega pisatelja Antoina de Saint-Exupérya je za oder priredila Jera Ivanc, njena nenavadna avtorska interpretacija zgodbe s podnaslovom Pesem o ljubezni pa izhaja iz življenja Exupéryjeve žene in njenih spominov (Consuelo de Saint – Exupéry – Spomini rože, ljubezenska zgodba o avtorju Malega princa).
Predstava Mali princ, ki ostaja na repertoarju tudi prihodnjo sezono, prinaša v reško lutkovno gledališče več novosti, pojasnjuje ravnateljica Magdalena Lupi Alvir Marjani Mirković.
»Mali princ se zelo lepo ujame z motom naše letošnje sezone ‘Odraščamo pogumno v gledališču’, ker je predstava tudi potovanje skozi odraščanje, saj glavni junak odrašča skozi to predstavo in pokaže, kako gledati vse to, kar je očem nevidno.«
Mali princ ni klasična predstava. Gre za dramsko predstavo z elementi gledališča predmetov, z video projekcijo in zvokom, ki je pomemben dramaturški element.
Predstava se iz prostrane puščave in različnih planetov preseli v intimni odnos med moškim in žensko, vlogi sta odigrala Zala Ana Štiglic in Tilen Kožamelj, ki ima z reškim lutkovnim gledališčem podpisano pogodbo še za dve leti in v tem času napoveduje tudi stike z rojaki v društvu Bazovica in dramsko skupino, ki jo vodi Serđo Dlačić, sicer režiser v istem gledališču. To pa je tudi obet za nove vezi in sodelovanje.
Pravljični večer za odrasle
Na Gornjem Seniku so v Hiši jabolk pripravili šesti pravljični večer za odrasle. Tokrat v Porabje niso prišli le knjižničarji iz Murske Sobote, temveč tudi iz Maribora, Ptuja in Slovenskih Konjic.
V okviru vseslovenskega projekta, ki ga vodi mariborska knjižnica, knjižničarji potujejo po Sloveniji in med rojaki v sosednjih državah ter pripovedujejo pravljice.
Pravljični večeri za odrasle so se začeli že leta 2009, pravi Lea Hedl, da bi obudili tradicijo pripovedovanja pravljic med odraslimi.
»Skozi leta se je vsako leto temu projektu pridružila nova knjižnica, tako da v tej sezoni 2018/19 sodeluje že 18 knjižnic, tako da pokrivamo že vse pokrajine, od Prekmurja do Primorske, Notranjska, Dolenjska, na Koroško gremo, skoraj vsepovsod smo. Čez leto se zvrsti 17 pravljičnih večerov.«
Prek Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota je projekt prišel tudi v Porabje in to je, pravi Lea Hedl, pohvalno, saj se že nekaj časa trudijo priti tudi k rojakom v zamejstvu.
»Dve leti so tako sodelovali tudi s Slovenci v Trstu, zdaj smo v Porabju, si pa želimo še več sodelovanj tudi z drugimi.«
Kakšne pravljice so pripovedovali in kako so gostje razumeli pravljico v domačem porabskem narečju, pa lahko slišite v prispevku Silve Eöry.
Vse barve Polinezije
Tržaška Slovenka Jasna Tuta je pred leti izbrala življenje na jadrnici. Plovbo čez nevarni Tihi ocean je opisala v knjigi Moj svet sredi oceana, ki je doživela nadvse prijazen sprejem med bralci. Življenje na cilju, v francoski Polineziji pa je z doživetji, zgodbami in fotografijami strnila v novo knjigo Vse barve Polinezije, o kateri je več povedala tudi Mirjam Muženič.
Iz domačega Sesljana pri Trstu je Jasna Tuta odšla že pred leti. Odpravila se je v Avstralijo na daljše potovanje in učenje angleškega jezika. Želja po svobodi jo je pripeljala na krov jadrnice Calypso in v objem partnerja, oba skupaj pa na izjemno zahtevno plovbo v soncu in dežju, v strahu in smehu od Mehike do Polinezije.
Barve, okuse in občutja v tej daljni deželi je opisala v novi knjigi Vse barve Polinezije.
»Včasih se sprašujem, ali je bilo vse res, ali sem samo sanjala. Bilo je res pravljično. Polinezija je svet zase. Odmaknjena od sveta ima malo stikov z zunanjim svetom, predvsem zaradi razdalj. Je pa dežela, za katero se ti zdi, da se je čas ustavil. Življenje ne veliko bolj preprosto kot tukaj pri nas.«
Knjiga Vse barve Polinezije, ki je izšla pri komenski založbi Art, odstira pogled na tamkajšnje življenje, na domačine in njihov svet. Različen od našega, pa vendar tako vabljiv in bogat, z zanimivim morskim živalskim svetom, ki je za Jasno Tuta postal vsakdan, tudi plavanje s kiti, delfini, morskimi psi in mantami.
Avtorico sta v svet gnala radovednost in sanje o svobodi.
»Obe te stvari bom vedno imela v sebi. Moja radovednost se je zdaj spremenila, premikam jo na nova področja, recimo, da si želim kaj ustvariti, želim nov izziv. Svoboda pa je zame bila vedno na vrhu in tu tudi ostaja. Še naprej me bo gnala, kamorkoli bom šla, bo še vedno svobodno potovanje.«
Sesljan in morje v zalivu pa ostajata njen dom, pravi Jasna Tuta.
»Tu je morje, ki ga imam najbolj rada. Nikjer na svetu nisem videla lepšega morja. Nikjer se ne počuti tako lepo kot tukaj in to ne samo, ko sem žalostna, ko mi je hudo, ampak tudi, ko sem dobre volje. Zame je Sesljan zdravilo. (smeh).«
V njenem srcu pa bo vedno ostala tudi Polinezija. Prisluhnite!
