Dokler plešeš, si še živ!

Koncert rock skupine Bališ v Šentjanžu v Rožu, projekt Eduka 2 za boljše čezmejno sodelovanje izobraževalnih ustanov, Valentina Novak o motivaciji porabskih šolarjev za pouk slovenščine

Bališ v K&K centru v Šentjanžu v Rožu
foto: Mateja Železnikar

11 ° – politična sporočila v ljubezenski zgodbi

Slovenska koroška rock skupina Bališ je izdala nov album z naslovom 11°. Kaj pomeni naslov in s čim se člani skupine, nastale pred skoraj 20 leti, predstavljajo tokrat? Kakšen je odziv publike? Tudi o tem več v pogovoru s člani skupine Bališ.

Ustanovitelj in vodja skupine, bobnar ter avtor besedil Marko Stern glede naslova albuma in njegovega sporočila pojasnjuje, da je 11 stopinj vmesna temperatura, temperatura prehoda:

»Upodablja tudi čas, v katerem živimo. Če sledimo poročilom, slišimo, da se nekaj dogaja, se spreminja in 11 stopinj je temperatura, tudi razmere so takšne, da ne vemo, kam nas bo to vse skupaj vodilo.«

 Nas pa na prvi posluh vodi k ljubezni.

»Ja, res. Če na hitro poslušaš, so to fletne ljubezenske pesmice. (Smeh.) Če si jih pogledaš z druge plati, govorijo ravno o spremembah. Nastal je neke vrste konceptni album, ko se, ne namenoma, kot sem spoznal, vleče neka rdeča nit. Pripoveduje o dveh, ki se odpravita na pot in kaj vse ob tem doživita. Lahko bi si predstavljal celo film. (Smeh.)«

Tudi video spoti so v načrtu skupine Bališ, ki zdaj svoj najnovejši izdelek predstavlja s koncerti v Avstriji. Velikovcu in Šentjanžu v Rožu (18. in 19.1.2019) sledi koncert na Dunaju, pa na Gradiščanskem, poleti  načrtujejo nastope tudi v Sloveniji, pravi vodja skupine Marko Stern in dodaja, da vsekakor čakajo na povabila.

Prvi odzivi na 11° so dobri, saj o albumu poročajo številni tiskani mediji v Avstriji, prispevek s koncerta bo objavljen v oddaji Dober dan Koroška, Štajerska, ki jo pripravlja slovenski program ORF, načrtovanih je tudi nekaj intervjujev za programe Radia Slovenija. Skratka, Bališ so se vnovič znašli v središču pozornosti zainteresirane glasbene javnosti.

Sedem let je trajalo, da je skupina izdala nov album. Po albumu Bališ 2002 je 2004 sledil album Jutr bo moj, nato sedem let premora in album Novnos in še sedem let za 11°. Vmes so izdali nekaj singlov in si vzeli tudi premor zaradi službenih in drugih obveznosti članov. Kot pravi kitarist Izi Stern, so vsi že vrsto let vključeni tudi v druge kulturne dejavnosti.

»Zato smo se odločil za premor, ampak vsi smo vedeli, da bo to res premor. In tako je tudi bilo. Po približno, mislim, dveh letih smo se vnovič zbrali in rekli, zdaj pa spet poskusimo in mogoče nam uspe kakšna nova reč. In, ja, s tem ciljem smo se spet lotili in nastalo je, sicer malo kasneje, to, kar je.«  

Z albumom so zadovoljni prav zaradi političnega sporočila, pravi Izi Stern.

»In kdo, razen umetnikov, lahko danes izrazi še kaj političnega. Upam, da nam je to uspelo. Morda je sicer zavito v nek bolj nežen paket, ampak izjava je tu.«            

Podobno razmišlja tudi Dani Stern, še en brat in kitarist.

»Če nekdo hoče, lahko besedila razume kot politične izjave, lahko pa gre zgolj za poslušanje brez razmišljanja. Prepričan sem, da gre z umetniške plati za zahtevno zadevo, mogoče ne ravno za najširše občinstvo, za predvajanje na komercialnih radijskih postajah. Zelo smo se trudili in mislim, da smo lahko zadovoljni z rezultatom.«

Po odmoru, ki so ga resnično potrebovali, so odzivi super, je zadovoljen pevec Norbert Lipuš, ki je pri Bališ od začetka. Vedno smo vedeli, da se bomo spet dobili in nekaj naredili.

»Zdaj, po tem premoru, smo se kar lotili dela in v nekem daljšem procesu je nastal ta nov album.«

Tako kot Norbert je tudi Davorin Lempl pri skupini že vse od ustanovitve. Kot sošolca na Slovenski gimnaziji v Celovcu sta z Norbertom ustanovila skupino, nato se je pridružil Marku Sternu v projektnem bendu.

Že takrat je imel Marko idejo, da bi ustanovil koroški slovenski rock bend, ki bi pel v domačem dialektu, pojasnjuje Davorin Lempl. Po nekaj letih je tako nastala skupina Bališ, v kateri vseskozi sodeluje tudi Davorin. Kot pravi, je sam deloma odgovoren tudi za nekoliko daljši premor, ki si ga je vzela skupina. Službena pot ga je namreč najprej odpeljala na sever, v Rusijo, zdaj pa, ko živi in dela v Münchnu, se je spet z veseljem pridružil skupini.

S prvimi odzivi na novi album je zadovoljen, pravi.

»Tisti feni, poslušalci, ki nas poznajo, so bili mogoče malo presenečeni, ampak, mislim, da Bališ vsakič, z vsakim izdelkom preseneti na novo. Rock’n roll je stalnica, ampak tudi mi se malo razvijamo, radi malo eksperimentiramo, čeprav smo se s tem CD jem vrnili h koreninam, malo elektronike, nimamo več klaviatur. Je bolj kitarski izdelek.«                   

Kakšni pa so bili odzivi publike na sobotnem koncertu v Šentjanžu v Rožu? Prisluhnite reportaži!

EDUKA 2 za čezmejno sodelovanje na področju izobraževanja

Eduka2

foto: eduka2

Eden od projektov čezmejnega sodelovanja Slovenije in Italije v okviru evropskega sklada za regionalni razvoj je projekt Eduka 2. Z njim naj bi spodbudili čezmejno sodelovanja med šolami, univerzami, raziskovalnimi centri ter ustanovami narodnih in jezikovnih manjšin. Še pomembnejša pa je morda priprava didaktičnih, učnih gradiv, uporabnih tudi po zaključku samega projekta, pravi vodja projekta dr. Zaira Vidau iz Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu.

Gradivo je namenjeno različnim šolam in z različnimi vsebinami; od čezmejnih  razredov,  literature manjšinskih skupnosti in obmejnega območja, učenja slovenskega in italijanskega jezika kot sosedskih jezikov za pripadnike večinske italijanske in slovenske skupnosti do gradiva, namenjenega poučevanju jezika manjšinske skupnosti, ki mu je dodano še poučevanje furlanskega, regionalnega jezika.

Vse to pripravljeno gradivo bo dostopno na spletni platformi eduka2.eu, pripravljajo tudi izobraževanja za učitelje, trenutno poteka učenje furlanščine na daljavo.

Kakšno pa je zanimanje med učitelji za tovrstna dodatna izobraževanja?  Kot pravi dr. Zaira Vidau zanimanje je, ne gre pa za množično udeležbo.

»Teh izobraževanj se pač udeležijo učitelji, ki so jim te teme pri srcu, so motivirani in se tudi sami dodatno izobražujejo, ker verjamejo v dodano vrednost svojega poklica.«

Pred učitelji manjšinskih jezikov so namreč veliki izzivi, saj je znanje vpisanih otrok zelo različno in temu morajo prilagoditi tudi učne metode.

»Na slovenskih šolah v Italiji se dogaja, da imamo otroke, za katere je slovenščina prvi jezik, imamo pa v teh šolah tudi otroke, za katere je slovenščina drugi ali pa tuj jezik. Trenutno so učitelji izobraženi, da poučujejo slovenščino kot materni, prvi jezik. Pri povezovanju metod poučevanja slovenskega jezika kot maternega, drugega in tujega jezika lahko pomagajo nove metode in gradiva.«   

Toda učitelji so pogosto prepuščeni sami sebi in lastni iznajdljivosti, zato so nujne sistemske rešitve, pravi dr. Zaira Vidau, raziskovalka SLORI-ja, kjer razmišljajo o učbeniku.

Več o drugih konkretnih rešitvah v okviru projekta Eduka2 lahko slišite v tokratni oddaji.

Čedermaca z Matajurja

V vasici Matajur na pobočju istoimenske gore jesen življenja skupaj preživljata brata. Oba sta dušna pastirja katoliške cerkve, vendar različna. V skromnosti, v predanosti veri in domačim ljudem, jima dnevi minevajo od spoštovanju sočloveka, krajevne tradicije in v skrbi za prihodnost Benečije. Brata Božo in Pasquale Zuanella, ki ju je obiskala Mirjam Muženič, sta duhovnika. Starejši Božo je katoliški duhovnik, mlajši Pasquale je diakon vzhodnega obreda.

Ko je bil Božo še navaden župnik, je skrbel za dve fari. Že 12 let je v pokoju in skrbi za štiri fare.

»Jaz sem edini beneški slovenski duhovnik, ki živi stalno tu teritoriju beneške Slovenije. To je velika duhovniška kriza. Za nami ni nobenega upanja, da bomo imeli kakšnega beneško slovenskega  duhovnika na tem teritoriju. Ampak težava ni samo pomanjkanje duhovnikov, je tudi pomanjkanje ljudi, ker se praznijo cele vasi. Vsako leto nas je manj.«  

Iz vasi, v kateri je bilo pred 40 leti 100 ljudi, jih je ostalo le še 14, na velik problem, s katerim se soočajo še posebej v beneški Slovenji, opozarja Božo Zuanella.

Mlajši od matajurskih bratov, Pasquale, je po študiju bogoslovja na Gregorijanski univerzi v Rimu in slovanskih jezikov na univerzi La Sapienza izbral svojo pot.

»Lahko bi poučeval religijo, slovanske jezike, ampak to mi ni bilo nikoli všeč, poskusil sem z ikonami.«

V 40 letih je naredil 1800 ikon, ki so umetnost, dodaja sogovornik, zelo blizu cerkveni liturgiji. Kar je evangelij za ušesa, so ikone za oči.

Porabščina je primarna prekmurščina

Na Dvojezični osnovni šoli Jožefa Košiča na Gornjem Seniku so z novim šolskim letom dobili novo učiteljico-asistentko iz Slovenije. Valentina Novak, je Silvi Eöry med drugim  pojasnila, da je imela s porabskimi Slovenci stike že prej. In to prek števanovskega gledališča, ki ga je vodil Laci Kovač.

S porabščino se je srečala že pri pisanju diplomske naloge, v kateri je preučevala prekmurščino, zato je morala dotakniti tudi porabskega jezika, pravi.

»Bila mi je ves čas posebna, drugačna in absolutno zibelka prekmurstva. Spoznati in delati s porabščino je takrat bil velik privilegij. Zdelo se mi je, da je že takrat bilo zelo pozno za to porabščino in občutek sem imela, da se z vsakim gibom, igro izgublja.« 

V prvih dneh, ko je učiteljica-asistentka iz Slovenije Valentina Novak začela na gornjeseniški šoli poučevati slovenščino, je bilo zelo težko, se spominja danes.

»Slovenščine tu  je zelo malo. Večina je madžarščine, učenci zelo slabo razumejo slovenski jezik in zelo malo je posameznikov, ki karkoli govorijo. Tako, da slovenščina tu prej tuji jezik.«  

Valentina Novak tudi ugotavlja, da mladi nimajo motivacije za učenje slovenščine. Da bi jih spodbudila in povečala zanimanje za slovenski jezik, je zato ustanovila gledališki krožek.

Daljši pogovor z novo učiteljico-asistentko iz Slovenije lahko slišite v tokratni oddaji

Valentina Novak - učiteljica-asistentka v Porabju

foto: Silva Eöry