Sotočja

Živahno kulturno delovanje tudi v 2019

Kakšni so letošnji načrti krovnih kulturnih organizacij koroških Slovencev, Kralj na Betajnovi za konec Cankarjevega leta v Trstu, dejavna porabska Slovenka Micka Bajzek, priznanja Naša Slovenija

mogorjeva
Stätte der Begegnug – Zweisprachiges Skulpturensemble – Kraj srečanja – dvojezična skulptura Güntherja Domeniga
foto: Mateja Železnikar

Za Slovence v sosednjih državah je kulturno delovanje zelo pomembno, saj tako utrjujejo svojo narodno identiteto. Kaj za prvo polovico leta načrtujeta obe krovni kulturni organizaciji koroških Slovencev – Slovenska prosveta zveza (SPZ) in Krščanska kulturna zveza (KKZ), sprašujemo poslovodjo SPZ Mitjo Rovška in tajnico KKZ Zalko Kelih Olip.

Obe zvezi bosta s svojimi programi tudi letos skrbeli za utrjevanje znanja slovenščine med mladimi. Pri SPZ, pravi Mitja Rovšek, načrtujejo nekaj sprememb pri njihovih tradicionalnih jezikovnih počitnicah na morju.

»Običajno je bilo 45 otrok, letos bomo to malo spremenili. Naredili bomo dve skupini por 20, 25 otrok, da bodo lahko vzgojitelji bolj kakovostno delali z njimi. Potem imamo še jezikovni in športni teden v Šentjanžu, ki ga soorganiziramo. Tu bo še poletni kamp na Bleščeči planini. Pri vseh teh projektih pa je v ospredju jezikovna plat.«

Med letošnjimi načrti SPZ je tudi premier nove gledališke predstave, podobno kot je bila lani predstava 25 udarcev Teatra Šentjanž, v kateri je prvič skupaj nastopila peterica koroških slovenskih profesionalnih igralk in igralec. Omenjena predstava je tudi med izbranimi gosti 49. tedna slovenske drame, kot predstava s slovenskim besedilom uprizorjena v tujini.

Pod okriljem SPZ pa deluje tudi Slovenska študijska knjižnica v Celovcu, ki pa ima že nekaj let precejšnje finančne težave. Kot možna rešiteljica se je lani ponudila Univerza Alpe Adria, ki bi prevzela del njihovega gradiva, vendar se ta možnost ni izkazala za ustrezno, pravi Mitja Rovšek.

»Tu ne vidimo premikov. Osnovni problem je, da za normalno delovanje ni dovolj denarja. Trenutno delamo z dvema zaposlenima in eno pomočnico, kar je seveda pri 150.000 izvodih mnogo premalo in težave nastopijo ob odsotnosti. Rešitev s celovško univerzo se je izkazala za neustrezno. Finančno bi namreč to pomenilo enake ali pa morda še večje stroške.«

Če bi izvode iz študijske knjižnice prevzela univerzitetna knjižnica, bi jih morala vključiti v svoj sistem izposoje, ki pa je drugačen, in tudi oni bi morali dodatno zaposliti dvojezično osebje, kar bi bilo še dražje.

»Bi bilo najpametneje, da bi se Univerza zaradi lastnega interesa, saj imamo 45.000 izvodov znanstvene literature, potegovala za dodatna sredstva, ki bi jih neposredno črpali. Žal iz tega dosedaj ni bilo nič, saj sta se menjali vladi, kar pomeni, da je treba začeti vse od začetka. Do sedaj se, na žalost, ni nič premaknilo.«     

Reševanje težav Slovenske študijske knjižnice v Celovcu tako ostaja, se strinja poslovodja Mitja Rovšek, eden od pomembni letošnjih izzivov SPZ.

Kakšni izzivi pa so pred Krščansko kulturno zvezo, drugo krovno kulturno organizacijo koroških Slovencev? Kot prav tajnica Zalka Kelih Olip, jih že januarja čaka kar nekaj pomembnih projektov. Od seminarja za vodje otroških in mladinskih zborov do podelitve Tischlerjeve nagrade, ki jo letos dobi dolgoletni predsednik KKZ Janko Zerzer, zadnja leta posvečen predvsem projektu Slovenščina v družini, zelo pomembnem za ohranitev slovenskih koroških narečij.

Vmes so še lutkovne predstave za vrtce in šole, ki jih KKZ pripravi v Šmihelu, Celovcu in Šentjakobu, in so prav tako zelo pomembne, pravi tajnica zveze Zalka Kelih Olip.

»Tudi s temi predstavami želimo posredovati slovenski jezik, v tem primeru z lutkami. Da otroci slišijo in vidijo slovensko predstavo, učitelji pa se z njimi že prej predstavljajo. Tudi tu gre za jezik.«   

Pred osrednjim koncertom KKZ Koroška poje, tokrat namenjenem predstavitvi malih vokalnih skupin, ki jih je na avstrijskem Koroškem res veliko, bo februarja potekala še Tribuna – srečanje gledaliških skupin.

»Na tej Tribuni se zvrstijo vse naše skupine, ki so  bile lani v Ankaranu in se še enkrat predstavijo širši publiki, to so šole, vrtci pa tudi drug drugemu. Predstave si ogledajo tudi selektorji Javnega sklada za kulturne dejavnosti, ki vsako leto izberejo katero od predstav za sodelovanje na različnih gledaliških srečanjih.«    

Konec aprila in v začetku maja bosta v Globasnici in Šentjakobu srečanje otroških in mladinskih zborov, še ena od pomembnih prireditev za koroške Slovence, saj se na dveh srečanjih predstavijo skoraj vsi otroški in mladinski zbori, ki se več mesecev pripravljajo na ta koncert.

Letošnje leto bo pri KKZ tudi v znamenju 40-letnice Tedna mladih na Rebrci, ki jo bodo praznovali konec junija. Več lahko slišite v pogovoru s tajnico KKZ Zalko Kelih Olip v oddaji.

Kdor hoče naprej, mora naprej….

V osrednji kulturni hiši Slovencev na Tržaškem, v Slovenskem stalnem gledališču, je 11.januarja zaživela tretja domača predstava v  tej sezoni. To je Cankarjeva drama Kralj na Betajnovi, vrhunec in obenem zaključek Cankarjevega leta v Trstu, ki je pod okriljem krovne Slovenske kulturno gospodarske zveze ponudil vrsto dogodkov ob lanski obletnici smrti slovenskega literata.

Kot ugotavlja Mirjam Muženič, tržaški Kralj na Betajnovi ni klasična uprizoritev, kakršnih smo bili vajeni doslej, že dvakrat tudi v Trstu. Režiser, uspešni filmar in tudi avtor prve slovenske grozljivke Idila, ki je na festivalih prejel že 20 nagrad, je na oder slovenskega gledališča  postavil srhljivko. V njej je pokazal temne plati človeške duše in tako odprl nov pogled na Cankarja. V svoji prvi dramski režiji Tomaž Gorkič pravi, da mu Cankar predstavlja frustracijo iz obdobja šolanja, ko se je moral prezgodaj srečati z njim.

»Zdaj, ko sem ponovno bral nekatere stvari, sem videl, da je Cankar precej mračen avtor. Nisem odkrival nekega drugega pogleda. Mogoče vidim, pa ne zamerite mi, kar bom dejal, da veliko napako delajo lingvistični fašisti, ki postavljajo Cankarja na besedo, besedo, besedo, premalo pa na pomen, kaj se dejansko skriva v tej besedi. Če človek zelo pozorno bere, vidi, da je v Cankarju na splošno veliko mračne plati družbe, predvsem to, kar ljudje skušamo skrivati za temi plastičnimi nasmeški.«

‘Lepo se je srečati in pogovoriti!’

Zelo dejavni porabski Slovenki Micki Bajzek, članici najdejavnejšega društva v Porabju – društva upokojencev, je občina Monošter podelila priznanje Za narodnosti. Bila je ganjena, je zaupala Silvi Eöry.

Poštarica je bila predana petju in skupaj z ljudskimi pevkami iz Monoštra je veliko prepotovala. Pogosto so gostovale tudi v Sloveniji.

»Obiskali smo veliko mest, veliko lepih mest. Kamorkoli smo šli, smo se dobro počutili, saj so nas povsod lepo sprejeli. Mi pa smo bili veseli in smo radi prihajali. Najlepše je bilo, ko sem v Kopru lahko prvič videla morje   pravi Micka Bajzek, lepo so nas sprejeli, v Kopru pa je prvič videla morje. Tisto je bilo čudovito.«

Ni bila edina, ki je takrat prvič videla morje, pravi Micka Bajzek, ponosna na svoje rojakinje, sopevke, s katerimi se je vedno dobro razumela.

»Spoštovale smo se, nikoli se nismo kregale ali druga drugo po strani gledale. Lepo je bilo.«

Še več spominov rojakinje iz Porabja lahko slišite v tokratni oddaji.

MIcka Bajzek

foto: Silva Eöry

Priznanja Naša Slovenija tudi za rojake v zamejstvu

Gibanje Kultura Natura Slovenija je društvo, ki spodbuja in povezuje posameznike in nevladne organizacije, aktivne na področju slovenske kulturne in naravne dediščine. S svojimi dejavnostmi, kot piše na njihovi spletni strani, širi zavest in znanja o dediščini v skupnem slovenskem kulturnem in etničnem prostoru, torej tudi v zamejstvu.

S priznanji Naša Slovenija pa društvo nagrajuje tudi rojake iz zamejstva, posameznike in organizacije, ki skrbijo za ohranjanje in promocijo slovenske naravne in kulturne dediščine. V 8 letih so zbrali 800 nominacij in podelili 90 priznanj. Med odlikovanimi so tudi Slovenci in slovenska društva iz sosednjih držav.

Več o priznanjih, kategorijah in prijavi, možni do 8.2. 2019, lahko slišite v pogovoru s predsednikom Gibanje Kultura Natura Slovenija Slavkom Meškom, idejnim očetom podeljevanja priznanj Naša Slovenija. In si preberete tu.