Mirna pripovednost družine Miklavž iz Mislinje ter hedonistična muzičnost iz časa poslednjih čedermacev s Tolminskega
»Tisto slepo oko je bilo oko recenzenta, ki išče, kje bi bilo užaljeno. Kdor ne mara luči, jo upihne sam; zato pa nima pravice, da bi preklinjal noč…,« je v Beli krizantemi zapisal Ivan Cankar. Upihnili smo luč starih pevskih in godčevskih praks, zato nemara res nimamo pravice, da bi s stališča današnjih slušnih in glasbeno-estetskih zaznav preklinjali noč, ki je v svojo skrivnost potegnila strast in muzičnost preteklih pevcev in godcev. A ni odveč, če si te glasbene prakse ogledamo in jih zaznamo kot muzealije, kot živi del izročanja, kot nesnovno kulturno dediščino. S teh vidikov bomo tokrat opazovali dve svojevrstni ljudsko glasbeni zasedbi: mirno pripovednost družine Miklavž iz Mislinje ter hedonistično muzičnost iz časa poslednjih čedermacev s Tolminskega, izraženo v skupini Rezijanab sasiedi.
