Narodna in univerzitetna knjižnica v ljubljanskem mestnem jedru zagotavlja dostop do svetovne pisne kulturne in znanstvene dediščine ter hrani več kot 2,8 milijona knjig in drugega gradiva. Malokdo pa ve, da je ta sicer največja slovenska knjižnica že pred desetimi leti dobila dodatne prostore v ljubljanskem BTC-ju. V sicer ne tako arhitekturno mogočni in prepoznavni stavbi, kot je tista v centru mesta, je velik digitalni center, sodobna restavratorska delavnica z laboratorijem in dodatnih 6000 kvadratnih metrov prostorov za hrambo knjižničnega gradiva. Te manj znane prostore osrednje znanstvene knjižnice pri nas bomo na Prvem odkrivali v četrtek med 11.30 in 12.00.
Kaj vse se skriva v dislocirani enoti naše osrednje znanstvene knjižnice?
Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) zagotavlja dostop do svetovne pisne kulturne in znanstvene dediščine ter na približno 30 kilometrih polic hrani več kot 2,8 milijona knjig in drugega gradiva (časopisov, revij, plakatov, zgoščenk, kaset in tako naprej). Malokdo ve, da več kot polovica tega gradiva sploh ni v centru mesta v eni najbolj prepoznavnih Plečnikovih stavb, kjer je prvi dom te naše največje knjižnice. Že pred skoraj dvajsetimi leti je NUK dobil dodatne prostore v bližini ljubljanskega nakupovalnega središča BTC. V sicer ne tako arhitekturno mogočni in prepoznavni stavbi, kot je tista v centru mesta, je velik digitalni center, restavratorska delavnica z laboratorijem in dodatnih 6000 kvadratnih metrov prostorov za hrambo knjižničnega gradiva.
“NUK se s prostorsko stisko srečuje že vsaj 100 let.”
Žiga Cerkvenik iz Službe za skupne programe in projekte je povedal, da je to osrednjo znanstveno knjižnico pomanjkanje prostora že pred 100 leti prisililo v zasilno uporabo drugih prostorov v mestu in celo izven njega. Še pred nekaj desetletji je NUK deloval na skupno devetih lokacijah. V danes edini dislocirani enoti na Leskoškovi cesti je uvrščeno predvsem tisto gradivo, ki ne zahteva neposrednega stika z uporabniki. Tukaj je namreč arhiv vsega, kar je kadarkoli izšlo v Sloveniji ali tujini in je delo slovenskega avtorja, je napisano v slovenskem jeziku ali celo samo opisuje Slovenijo in Slovence. Irena Sešek, predstojnica Enote za pridobivanje, obdelavo in ohranjanje knjižničnega gradiva je poudarila, da so njihova skladišča že skoraj polna. Lani so sicer z nakupom dodatnih prostorov ob že obstoječi dislocirani enoti število polic nekoliko povečali, vendar tudi to bo zadostovalo samo še za nekaj let.
“Vsako leto dobimo vsaj 30.000 novih izvodov gradiva. Prostora imamo samo še za dve ali tri leta. Če v tem času ne dobimo novih prostorov, ne vemo, kam bomo šli z gradivom.”
V NUK-u od 90. let skrbijo tudi za digitalizacijo knjižničnega in arhivskega gradiva. V dislocirani enoti je zato tudi sodoben računalniški center, kjer skrbijo za prenos analognega gradiva v digitalno. S tem se, kot je povedal mag. Zoran Krstulović, pomočnik ravnateljice NUK za vodenje strokovnega dela, zaščitijo predvsem izvirniki starih časopisov, zemljevidov, kodeksov ali druga slabo ohranjena gradiva. Ta se sicer najprej znajdejo v rokah restavratorjev nekaj vrat stran. Zanimivo pa je, da so tudi novejše knjige tiste, ki jih napada zob časa. Papir, ki se uporablja za tiskanje knjig je namreč že od leta 1850 drugačen in predvsem manj obstojen. Enkrat na leto zato za podaljšanje obstojnosti na masovno razkislinjenje na Nizozemsko pošljejo od 5 do 8 tisoč izvodov slovenskih knjig.
