Natančnega podatka o tem, kdaj se je pojavila violina, ni. Menda pa tudi ni slovenskega violinista, ki ne bi vsaj enkrat preizkusil violine Vilima Demšarja. Od same izbire lesa, sušenja materiala na domači podstrehi do zapletenih faz izdelave instrumenta ter odkrivanja in iskanja izgubljenega znanja o izdelovanju violin - kako dolgoletno tradicijo goslarstva ohranjata in nadgrajujeta Blaž in Polona Demšar, 3. generacija goslarjev družine Demšar, preverjamo v današnjem Obisku na Prvem.

Pravijo, da ni slovenskega violinista, ki ne bi vsaj enkrat preizkusil demšarice

Natančnega podatka o tem, kdaj se je prvič pojavila violina, ni. Menda pa tudi ni slovenskega violinista, ki ne bi vsaj enkrat preizkusil violine znamenitega ljubljanskega goslarja Vilima Demšarja. Goslarsko obrt zdaj nadaljuje njegov nečak Blaž Demšar, izdelovalec godal, goslar in dipl. inž. lesarstva.

Spomnim se, da je bila delavnica v tej hiši, kjer smo zdaj, samo v drugih prostorih. Če si želel v delavnico, si se moral sprehoditi čez celo stanovanje. Dostikrat sem bil pri babici v varstvu in sem šel tudi k njemu, da sem malo pogledal, kako se delajo stvari. Že takrat sta me pritegnila vonj lesa in delo z lesom. Čelo sem začel igrati tako kot oče, ampak sem pa pri 12 letih rekel, da bi raje delal. Tako sem potem postal stričev pomočnik.

Že izbira lesa za izdelavo godal je neverjetno zahteven postopek. Vrh godal je vedno iz resonančne smreke, drugo (z izjemo črnih delov) iz javorja rebraša.

Ko izberem les – tudi 10-krat, 20-krat je treba iti v skladišče in izbrati deblo, ki ustreza – ga po določenih goslarskih postopkih razžagamo in damo za pet let na podstrešje, da se posuši.

Že les sam vpliva na zvok instrumenta, celo posekan mora biti pravi čas.

Blažu se je v delavnici pridružila tudi fotografinja in akademska kiparka Polona Demšar, ki pripoveduje, da jo je za obrt s svojimi pripovedovanji navdušil kar Vilim sam, pa tudi nekakšen duh družinske obrti, ki ga je začutila v delavnici. Takole razloži, kako jo je mojster učil poslušanja “trkanja” na polizdelek:

Rekel je, da posluša intonacijo lesa. Posluša, kakšna je gostota lesa, kako smo naredili desko. Na levi strani mora biti enak ton kakor na desni. In potem je prišel z izdelano desko v atelje in je rekel: “A slišite? A slišite?” In jaz od začetka seveda nisem nič slišala. Mogoče zdaj, po nekaj letih, že slišim razliko med levo in desno stranjo, ko trkaš po deski.

Andreja Čokl, Darja Pograjc