V zadnjih 50. letih se je proizvodnja plastike povečevala in tako znaša trenutna svetovna letna proizvodnja zastrašujočih 400 milijonov ton plastike. Ker v naravi vse kroži, odpadna plastika pa se nikoli popolnoma ne razgradi, so majhni delci plastike, govorimo o mikroplastki, že prešli v prehranski krogotok. Najdemo jih v vodi, zraku, avstrijski znanstveniki pa so jo našli tudi že v človeškem blatu. Mikroplastika je trenutno aktualna tema številnih raziskav.
Kar sami vnašamo v okolje, na koncu dobimo nazaj na krožniku ali v kozarcu vode
Raziskave o navzočnosti mikroplastike v hrani in o vplivih na zdravje so še v povojih. Največ mikroplastike so našli v prebavilih rib in v drugi morski hrani, ker so to tudi največ raziskovali. Na podlagi raziskav na živalih pa lahko sklepamo, da mikroplastika in aditivi, ki so v mikroplastiki, negativno vplivajo na človekovo zdravje. Aditivi in onesnaževala v mikroplastiki lahko vplivajo na naš razvojni sistem, na živčni sistem, nekateri izmed teh so hormonski motilci, nekateri so tudi rakotvorni.
Dr. Stanislava Kirinčič, Nacionalni inštitut za javno zdravje:
“Vsa hrana, živalska in rastlinska, od pridelave, do predelave, ki je v stiku s plastičnimi masami, folijami, plastično embalažo, lahko vsebuje delce, ki se v tej plastiki oziroma mikroplastiki nahaja. Plastika je produkt nafte, vendar za proizvodnjo plastike uporabljajo aditive, kot so ftalati, bisfenol A- za mehčanje, kovine za barvanje. Te snovi lahko prehajajo iz plastike in mikroplastike v telo.”
Mikroplastiko najdemo tudi v kozmetiki, dodaja se v zobne paste, gele za tuširanje in kreme za pilinge. Vendar mikroplastika in dodatki v njej prek kože ne prehajajo v telo.
Mikroplasrtika iz tušev in drobna vlakna , ki odpadajo iz tekstila pri pranju se izpirajo v vodo. Svetovna zdravstvena organizacija je lani objavila, da je na svetovni ravni z mikroplastiko onesnaženih do 90% ustekleničene vode. Po informacijah d. Špele Koren z Inštituta za vode Republike Slovenije analiza mikroplastike v plastenkah pitne vode slovenskih proizvajalcev še ni bila izvedena, prav tako nimamo podatkov o njeni vsebnosti v pitni vodi iz pipe.
Dr. Špela Koren; Inštitut za vode :
“Kar sami vnašamo v okolje, na koncu dobimo nazaj na krožniku ali v kozarcu vode.”
Filtri na čistilnih napravah ne zadržijo mikroplastike, v državah, a marsikatere sredozemske države za namakanje zaradi pomanjkanja vode že uporabljajo prečiščeno odpadno vodo. Še večje koncentracije mikroplastike pa so v blatu čistilnih naprav. Po veljavnih predpisih, ti ne vsebujejo kriterijev glede mikroplastike, pa se lahko to blato uporablja za gnojenje na kmetijskih zemljiščih. Raziskave o tem , kaj se dogaja z njo v zemlji ne vemo, prav tako ne ali oz. v kolikšni meri prehaja v rastline.
Analitika za merjenje mikroplastike še ni standardizirana, zato tudi za proizvajalce vode ali hrane še ni predpisov na tem področju. Posamezniki težko učinkovito vplivamo na zmanjševanje onesnaževanja z mikroplastiko. Za kaj takega bi potrebovali predpise, ki bi se jih morali držati proizvajalci plastičnih mas. Prva evropska direktiva, ki se bo nanašala na mikroplastiko, bo za področje ponovne uporabe odpadne vode.
