Mark Tulij Ciceron

Kaj nas veliki rimski politik, govorec, filozof in pisatelj uči o smrti, bolečini in potrtosti pa tudi o kreposti in srečnem življenju?

Ciceronov spomenik pred Palačo pravice v Rimu
foto: DEZALB (Pixabay)

Sredina prvega stoletja pred našim štetjem; Rim. Osvajalski pohodi, pospešeno socialno razslojevanje, kronična politična nestabilnost in niz državljanskih vojn so republiko, takrat staro nekaj več kot 400 let, pripeljali na rob zloma. Iz njenih ruševin bo že čez nekaj kratkih desetletij, malo pred časom Kristusovega rojstva, vstalo cesarstvo, ki bo nato še skoraj pol tisočletja obvladovalo Sredozemski bazen in navsezadnje položilo temelje zahodni civilizaciji. In vendar se zdi, da našo pozornost danes kar najbolj priteguje prav propadanje republike. Julij Cezar in Mark Junij Brut, Kleopatra in Mark Antonij – to so imena, ki jih vsi poznamo, imena, ki nas nagovarjajo z gledaliških odrov, izmed platnic zgodovinopisnih in leposlovnih knjig, s filmskega platna in televizijskih zaslonov in še vedno burijo našo domišljijo.

No, pozornemu bralcu ali gledalcu pa praviloma ne uide, da v njihovi zgodbi nastopa – v sicer nekoliko vstran pomaknjeni vlogi – še eno znamenito ime. In čeprav ta mož ni bil velik osvajalec, čeprav ni bil razvpit ljubimec, čeprav v zgodbi o propadu rimske republike ni bil na strani zmagovalcev, je v dolgem teku stoletij vendarle obveljal za enega največjih Rimljanov, čigar prispevka k civilizaciji kratko malo ni mogoče preceniti. Ta mož je seveda Mark Tulij Ciceron, govorec, politik, filozof in pisatelj, o katerem beseda teče v tokratnem Kulturnem fokusu. O njem govorimo zato, ker je pred nedavnim v založbi Kulturno-umetniškega društva Logos izšel prvi slovenski celovit prevod Pogovorov v Tuskulu, enega Ciceronovih ključnih filozofskih del, ob katerem je menda mogoče pokazati, zakaj natanko je Ciceronova slava, kot se reče, neumrljiva. Pri tem nam pomaga latinistka, grecistka in filozofinja, Polonca Zupančič, ki je Pogovore v Tuskulu prevedla.