Dr. Tomaž Simetinger je neutruden zagovornik dejstva, da folklora ni le ljubiteljska dejavnost, temveč je umetnost z vsemi razpoložljivimi glasbeno-scenskimi sredstvi. To dejstvo umetniško uresničuje kot koreograf, teoretsko kot doktor etnologije in kulturne antropologije.
Pronicljiv sogovorec, ki zaključuje metodo pozitivističnega raziskovanja v folkloristiki in odločno utira pot aplikativnim antropološkim raziskavam
Dr. Tomaž Simetinger je neutruden zagovornik dejstva, da folklora ni le ljubiteljska dejavnost, temveč je umetnost z vsemi razpoložljivimi glasbeno-scenskimi sredstvi. To dejstvo umetniško uresničuje kot koreograf, teoretsko kot doktor etnologije in kulturne antropologije.
“Ples sporoča bistveno več, kot si lahko predstavljamo. Seveda pod določenimi pogoji. Mi se moramo posloviti od pozitivističnih pogledov. Torej ples še zdaleč ni samo gibanje ob glasbi, ampak se na plesiščih dogaja vrsta različnih stvari. Na plesičih se je vedno iskalo čustvene, spolne, poročne partnerje, veselice so se in se še organizirajo zaradi ekonomskih vzgibov. V zgodovini je teh različnih vlog plesa izjemno veliko in ko začnemo brskati po gradivu, ki ga je človeštvo zapustilo do danes, ugotovimo, da o plesu vemo sila malo.”
Izstopajo celovite glasbeno plesne predstave Akademske folklorne skupine France Marolt pod njegovim vodstvom, kot so Prebujeni zapisi, Prinašalci, Prepletanja in Nikrmana. Opazne so njegove zgodovinsko in geografsko razsežne misli o vplivih biblijskih besedil ter teoloških mislecev na pojavnost plesnih praks ter ne nazadnje nova spoznanja o sporočilnosti uprizoritev Mrtvaškega plesa. Tomaž Simetinger je pronicljiv sogovorec, ki zaključuje metodo pozitivističnega raziskovanja v folkloristiki in odločno utira pot aplikativnim antropološkim raziskavam.
“Nadziranje plesišč je bilo s strani Cerkve ključno iz različnih razlogov. ‘Plesišče je nedolžnosti morišče,’ so pisali škofje. Želeli so nadzirati seksualno politiko plesalcev. Hkrati s tem je bilo vrsto različnih dajatev, ki so bile povezane s plesom, kot je bila dajatev ob prvem plesu ali kupovanje plesnih licenc nekoliko pozneje. To je država hotela nadzirati ne zaradi ekonomskega, temveč tudi zaradi ideološko-političnega izhodišča. Nadzor se je torej dogajal vsaj na treh ravneh: nadzor povezan s spolnimi praksami in žensko reproduktivnostjo, nadzor z ekonomskih vzrokov in nazdor s politično-iedološkimi izhodišči.”
Dr. Tomaž Simetinger je vztrajen samohodec na polju profesionalizacije folklorizma in borec za nujni prostor kulture v državi.
“Pojem ‘ljudski’ je tako neopredeljiv, da je postal zelo malo uporaben, ker preveč sugerira na neke opredelitve: kot na primer na visoko in nizko umetnost ali pa se govori o ljudskem kot anonimnem, kmečkem, neukem. Danes nas pojmi kot je ‘ljudski’, tudi ‘narodni’, vežejo na nek predal, ki zamejuje pogled. Sam takih opisov ne želim uporabljati, ker lahko vodijo k utopični predstavi preteklosti.”
Kot mlad in prodoren ustvarjalec je dr. Tomaž Simetinger prejel Zlati znak Javnega sklada za kulturne dejavnosti za odmevne dosežke in uresničevanje lastne misije, to je postaviti folklorno dejavnost ob bok drugim plesno-umetniškim praksam v Sloveniji.
