V EU so vse članice enakopravne – ene bolj, druge manj

Kako lahko manjše države članice zagotovijo, da bo Evropska unija upoštevala, varovala in zasledovala tudi njihove interese in ne le nemških ali francoskih?

foto: Etereuti (Pixabay)

Ključni procesi političnega odločanja so v Evropski uniji tako rekoč od začetka utemeljeni na principih usklajenosti, konsenza in enoglasnosti. Toda: ali to pomeni, da so vse članice resnično enakopravne, ali pa so nekatere med njimi, če si pomagamo z znamenito sintagmo iz Živalske farme Georgea Orwella, bolj enakopravne od drugih? Kaj ni vendar tako, da beseda, ki prihaja iz Berlina, v Uniji šteje največ? In če je enakopravnost potemtakem le papirnata, kako majhnim državam, kot so Malta, Estonija ali Slovenija, članstvo sploh koristi? Kako lahko te države dosežejo, da Unija navsezadnje upošteva, varuje in zasleduje tudi njihove ključne interese in ne le nemških ali francoskih?

Ko smo ta in druga sorodna vprašanja pretresali v tokratni, evropsko obarvani Intelekti, se je najprej pokazalo, da je, kot je poudaril politolog in predavatelj na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dr. Boštjan Udovič, proces sprejemanja odločitev v EU zapleten in notranje protisloven:

Skoraj nerealno je pričakovati, da bi bila katera koli odločitev, ki jo Unija sprejme, v interesu prav vseh držav članic.

In vendar to še ne pomeni, da Unija nenehno sprejema samo odločitve, ki so pogodu le Nemčiji in Franciji, pa morda še kakšni veliki državi, Italiji, na primer, pa Španiji ali Poljski. Prav nasprotno; kakor namreč poudarja dr. Danica Fink Hafner, politologinja in predavateljica z iste visokošolske ustanove kakor dr. Udovič, so pravila igre v EU postavljena tako, da imajo majhne države relativno gledano več moči in vpliva od velikih. Slovenija ima, denimo, ravno toliko komisarjev kot Nemčija – pa čeprav ima ta 41-krat več prebivalcev od naše domovine.

Poleg tega se po prepričanju dr. Fink Hafnerjeve veljava besede posamezne države članice v Uniji povečuje premo sorazmerno tako s tem, kako strokovno podkovane in spretne ljudi pošilja na delo v skupne evropske institucije, kakor s tem, kako spretni so njeni – vladni in različni nevladni – lobisti v Bruslju. K temu pa je dr. Udovič dodal še tretji dejavnik: nenehno, prizadevno iskanje morebitnih, kratko- in srednjeročnih projektnih zavezništev z drugimi državami članicami.

Tako se je navsezadnje pokazalo, da vprašanje enakopravnosti ni nekaj, kar bi bilo državi članici dano vnaprej in od zgoraj, ampak je, nasprotno, nekaj, kar pravila igre v Evropski uniji sleherni članici omogočajo, da si izbori sama. Kakor jedrnato ugotavlja Danica Fink Hafner:

Za slovensko enakopravnost ne bo poskrbel nihče namesto nas.

In kako je potemtakem s slovensko enakopravnostjo? Ali naša država sodi med tiste članice EU, ki so se potrudile, da so enakopravnejše, ali pač med tiste, ki so manj? – Poslušajte oddajo Intelekta, ki je nastala v okviru projekta I know EU, v celoti.