Duhovna misel

V bolezni – Radost ljubezni

Kadar se človek odloči, da bo vse, kar se mu dogaja, začel gledati na nov način, skušal osmisliti, več poslušati in iskal lepo, se mu stvari nekako postavijo na glavo

duhovna-misel
foto: stockphoto

Kadar se človek odloči, da bo vse, kar se mu dogaja, začel gledati na nov način, skušal osmisliti, več poslušati in iskal lepo, se mu stvari nekako postavijo na glavo. Na začetku ne gre takoj, vedno znova, kot mehurčki na vodi, pridejo ven slabe, negativne misli. Pa vztrajaš, čeprav celo sam sebe težko sprejmeš, drugi so začudeni, marsikdaj težko razumejo tvojo radost.

Lepo je odkriti, da sem pravzaprav na pravem mestu. Potem je več optimizma, več veselja. Imam več čuta za človeka. Tudi če se zdi, da je v nepremostljivem zapletu življenja, me ne odvrne, se mu lahko približam, se pogovorim, se prijazno nasmehnem, se povežem z njim – z zlato nitko ljubezni.

Gledala sem njegov obraz, nemočen, bled je počival na blazini, oči pa so izžarevale neko posebno svetlobo. Govorile so o življenju, naju, o hvaležnosti. Uprla sem se tesnobni skrbi, kaj bo z nama. Hvaležnost je bila tako močna, da se je Njegov mir, ki presega vsak razum, naselil v najini srci.

Radost ljubezni ne moreš doseči, če stalno iščeš kompromise. Le z odprtostjo, ko si vztrajno prizadevaš odkrivati globino drugega. Le, ko se mu s čuječnostjo približaš, mu prisluhneš s srcem, slišiš njegovo globino, zaslutiš, kaj je najbolj bistveno zanj. Vzamem si čas. In objame me zavest o nama, ob njem zaslutim resnico o sebi.

Tu se pojavi čudovita priložnost, da se učiš, da to učenje sprejmeš kot odločitev za nadaljevanje poti, na kateri se pojavljajo tudi napake. Ko se očitno kaj obrne narobe, me zamika, da bi ponovno videl samo slabo. A ko je najtežje in se počutiš mizerno, nisi sam.  Gospod te drži za roko, ali vzame v naročje. Vedno, v veselju in v bolečini je s teboj. Sprejmem šibkosti, svoje in drugega. Pomembna je duhovna rast, molitev. In to je bistveno izhodišče za držo radosti življenja.

Papež Frančišek poudarja, da je za dober odnos med možem in ženo potrebna in je bistvena rast v medsebojni ljubezni, cilj tega posebnega, nikoli končanega, skrivnostnega odnosa.

Spomnim se modrine neba, ki je med zelenimi drevesi še bolj modra. Vrhovi borovcev so obrobljeni s čarobno modro barvo. Kot bi moj zeleni lesk oči povečal modrino tvojih. Na tvojih ustnicah zasije žarek smehljaja, ki se razširi po vsem obrazu, tudi čez bolečino v tvojem telesu in v srcu je tiho zadoščenje v enosti – ki je večna, ki ne mine, ki je radost ljubezni.