- Posušeni strugi nismo več hvaležni za vodo, ki nam jo je prej dajala.
- Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi.
- Sončnico je bilo sram, da ima sorodnico, cvetico brez imena. Sonce je vstalo, se nasmehljalo cvetici in reklo: kako se imaš, draga moja?
- Kdo prevzame mojo službo, je vprašalo zahajajoče sonce. Storila bom, kar bom mogla, je odgovorila glinasta svetilka.
- Rakete, sramotenje zvezd gre za vami, ko padate na zemljo.
Te modrostne misli so Tagorejeve. Reki, izreki, aforizmi, pregovori … so skoncentrirana modrost. Izšolanost, ki jo dá življenje. Kdo že je dejal: Visoka šola, ta je – svet! Ne fakultete, ampak svet. Slovenski razumnik in doktorant je pa pred leti razlagal, da se človeški paglavci od pregovornih izkušenj malo ali nič ne naučimo. Pred tem še nisem slišala za ljudi kot »paglavce«, za tem menda nikoli. Pa bo kar držalo, da znamo biti paglavi.
Izreki in pregovori me navdušujejo. Najti jih je zbrane v knjigah in zdodi se, da katero od njih dobiš v dar. Po možnosti z zlato obrezo. Gotovo so pregovori zato pregovori, ker pre-govorijo vse drugo. Če pomislim, koliko praznih in nepotrebnih in približnih in tjavdan izrečenih besed je po širnem svetu noč in dan natresanih v eter, se vpraša,, v čem so glede na to, da »na svetu nič se ne izgubi«, koristne. Ali sodijo v duhovno dediščino ali ne?
Einsteinu je pripisan izrek: »V življenju ima vrednost le to, kar storiš za drugega.« Menart je na njegovo zanano odkritje zrimal stih: Oda ód, balada balad, je em ce na kvadrat.« Da se ljudje pregovorno premalo zavedamo, kakšno moč imajo odkritja in izumi, dokazuje učinkovitost vsega dobrega in nagrmadenost zla.
Spravi se s svojim bližnjim, dokler si z njim še na poti, je pa modrost iz Svetega pisma. Ne edina, biblija vsebuje kar posebno knjigo imenovano Pregovori. Niso to zgolj reki in izreki, vsebuje daljša besedila. Tako kakor Knjiga modrosti.
Modrovanja premoremo več kot modrosti. Prvo se rado razširi na površinske razlage pomembnih dogodkov; medtem ko modrost vedno osvetli njihovo bistvo. Tudi starodavni psalmi niso brez nje:
Za prazen nič se človek vznemirja; kopiči, a ne ve, kdo bo pobral
»V življenju ima vrednost le to, kar storiš za drugega.«
- Posušeni strugi nismo več hvaležni za vodo, ki nam jo je prej dajala.
- Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi.
- Sončnico je bilo sram, da ima sorodnico, cvetico brez imena. Sonce je vstalo, se nasmehljalo cvetici in reklo: kako s e imaš, draga moja?
- Kdo prevzame mojo službo, je vprašalo zahajajoče sonce. Storila bom, kar bom mogla, je odgovorila glinasta svetilka.
- Rakete, sramotenje zvezd gre za vami, ko padate na zemljo.
Te modrostne misli so Tagorejeve. Reki, izreki, aforizmi, pregovori … so skoncentrirana modrost. Izšolanost, ki jo dá življenje. Kdo že je dejal: Visoka šola, ta je – svet! Ne fakultete, ampak svet. Slovenski razumnik in doktorant je pa pred leti razlagal, da se človeški paglavci od pregovornih izkušenj malo ali nič ne naučimo. Pred tem še nisem slišala za ljudi kot »paglavce«, za tem menda nikoli. Pa bo kar držalo, da znamo biti paglavi.
Izreki in pregovori me navdušujejo. Najti jih je zbrane v knjigah in zdodi se, da katero od njih dobiš v dar. Po možnosti z zlato obrezo. Gotovo so pregovori zato pregovori, ker pre-govorijo vse drugo. Če pomislim, koliko praznih in nepotrebnih in približnih in tjavdan izrečenih besed je po širnem svetu noč in dan natresanih v eter, se vpraša,, v čem so glede na to, da »na svetu nič se ne izgubi«, koristne. Ali sodijo v duhovno dediščino ali ne?
Einsteinu je pripisan izrek: »V življenju ima vrednost le to, kar storiš za drugega.« Menart je na njegovo zanano odkritje zrimal stih: Oda ód, balada balad, je em ce na kvadrat.« Da se ljudje pregovorno premalo zavedamo, kakšno moč imajo odkritja in izumi, dokazuje učinkovitost vsega dobrega in nagrmadenost zla.
Spravi se s svojim bližnjim, dokler si z njim še na poti, je pa modrost iz Svetega pisma. Ne edina, biblija vsebuje kar posebno knjigo imenovano Pregovori. Niso to zgolj reki in izreki, vsebuje daljša besedila. Tako kakor Knjiga modrosti.
Modrovanja premoremo več kot modrosti. Prvo se rado razširi na površinske razlage pomembnih dogodkov; medtem ko modrost vedno osvetli njihovo bistvo. Tudi starodavni psalmi niso brez nje:
Za prazen nič se človek vznemirja; kopiči, a ne ve, kdo bo pobral
