Pred kratkim je umrl mlajši duhovnik, v žaru svojih zrelih let. Spoznala sem ga, ko je prišel kot mladi kaplan v našo župnijo in dvignil na noge vse vernike – otroke, mlade stare, tiste, ki so vsak dan v cerkvi in tiste z obrobij, ki niso imeli neki posebni odnos z dogajanjem v župniji.
Njegov pogreb je bila veličastna slovesnost, kjer se je jokalo, pelo, upalo in tožilo… Govorniki so poudarjali njegovo zavzetost, zagnanost za Božje delo, saj bi lahko za njega ponovili besede apostola Pavla: Ljubezen Kristusova nas priganja… Bilo je veliko prošenj za odpuščanje, ker dostikrat nismo uspeli hiteti po evangeljski poti s tako hitrimi koraki kot on, predvsem pa je bilo neskončno veliko zahval za vse dobro, kar je storil za nas, vernike , za duhovnike, redovnike in redovnice, za uboge in oddaljene.
V našem javnem prostoru duhovniki nimajo veliko prostora. Pa vendar so duhovniki dosti bolj prisotni v življenju našega naroda kot si mislimo. So posebneži, ki si upajo tudi v 21.stoletju vzeti zares evangelij in Jezusa, ki si upajo ne samo verjeti, ampak iti med ljudi in jim nositi veselo novico o Jezusu, ki se je rodil, umrl in vstal od mrtvih iz ljubezni do nas, ljudi.
Ljudje se še vedno veliko pogovarjajo o duhovnikih. Oni svoje življenje živijo pred dvema ogledaloma – pred ljudmi in pred Cerkvijo. So duhovniki – torej ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnimi rečmi in stvarmi.
Odkar krščanska vera v Evropi vse bolj postaja ena od mnogih poti duhovnosti, a ne več vera, ki prežema vse pore našega življenja, ljudje še zmeraj ali mogoče vse bolj potrebujejo duhovnike. Zavedajo se moči, ki jo duhovnik ima. Ne, to ni politična moč, niti medijska moč, to je dosti več. To je moč od zgoraj, ko lahko na oltar prikliče prisotnost Jezusa Kristusa, ko lahko dvigne roko in našo dušo reši greha, ko z blagoslovljenim oljem mazili bolnike in jim prinaša upanje, večje od vseh zdravil in medicinskih znanosti.
Duhovnik je božja prisotnost sredi materializiranega sveta. Res je le človek, a dotaknil se ga je sam Večni in zato se po njegovem blagoslovu dotika tudi nas. Da ne bi postali le roboti, da ne bi izgubili svoje duše, da bi bili ljudje z vsem, kar nam je Stvarnik podaril.
Število duhovnih poklicev v zadnjih letih vztrajno pada, povprečna starost duhovnikov pa se zvišuje in po zadnjih podatkih kaže že čez 60 let
Pred kratkim je umrl mlajši duhovnik, v žaru svojih zrelih let. Spoznala sem ga, ko je prišel kot mladi kaplan v našo župnijo in dvignil na noge vse vernike – otroke, mlade stare, tiste, ki so vsak dan v cerkvi in tiste z obrobij, ki niso imeli neki posebni odnos z dogajanjem v župniji.
Njegov pogreb je bila veličastna slovesnost, kjer se je jokalo, pelo, upalo in tožilo… Govorniki so poudarjali njegovo zavzetost, zagnanost za Božje delo, saj bi lahko za njega ponovili besede apostola Pavla: Ljubezen Kristusova nas priganja… Bilo je veliko prošenj za odpuščanje, ker dostikrat nismo uspeli hiteti po evangeljski poti s tako hitrimi koraki kot on, predvsem pa je bilo neskončno veliko zahval za vse dobro, kar je storil za nas, vernike , za duhovnike, redovnike in redovnice, za uboge in oddaljene.
V našem javnem prostoru duhovniki nimajo veliko prostora. Pa vendar so duhovniki dosti bolj prisotni v življenju našega naroda kot si mislimo. So posebneži, ki si upajo tudi v 21.stoletju vzeti zares evangelij in Jezusa, ki si upajo ne samo verjeti, ampak iti med ljudi in jim nositi veselo novico o Jezusu, ki se je rodil, umrl in vstal od mrtvih iz ljubezni do nas, ljudi.
Ljudje se še vedno veliko pogovarjajo o duhovnikih. Oni svoje življenje živijo pred dvema ogledaloma – pred ljudmi in pred Cerkvijo. So duhovniki – torej ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnimi rečmi in stvarmi.
Odkar krščanska vera v Evropi vse bolj postaja ena od mnogih poti duhovnosti, a ne več vera, ki prežema vse pore našega življenja, ljudje še zmeraj ali mogoče vse bolj potrebujejo duhovnike. Zavedajo se moči, ki jo duhovnik ima. Ne, to ni politična moč, niti medijska moč, to je dosti več. To je moč od zgoraj, ko lahko na oltar prikliče prisotnost Jezusa Kristusa, ko lahko dvigne roko in našo dušo reši greha, ko z blagoslovljenim oljem mazili bolnike in jim prinaša upanje, večje od vseh zdravil in medicinskih znanosti.
Duhovnik je božja prisotnost sredi materializiranega sveta. Res je le človek, a dotaknil se ga je sam Večni in zato se po njegovem blagoslovu dotika tudi nas. Da ne bi postali le roboti, da ne bi izgubili svoje duše, da bi bili ljudje z vsem, kar nam je Stvarnik podaril.
