“Če imaš stresno službo, šivaj!”

V tokratnem nedeljskem jutru o ročnih spretnostih, kot so šivanje, kvačkanje in klekljanje.

foto: Foundry

Slovenska tekstilna industrija je že zdavnaj zaostala za konkurenco na vzhodu. Poklica šivilje in krojača izumirata. Časi, ko je imelo praktično vsako gospodinjstvo svoj šivalni stroj, so minili. Navkljub temu lahko rečemo, da je ljubiteljsko šivanje ali kakršnokoli drugo ročno ustvarjanje z blagom ali volno ves čas prisotno med nami. Če imamo srečo, nas teh spretnosti lahko nauči kakšna babica, lahko se udeležimo številnih razmeroma ugodnih tečajev ali za brezplačne kroje in navodila zgolj pobrskamo po svetovnem spletu. Maja Štefančic Hribar (Huda Volna) je predstavnica mlajše generacije ljubiteljic kvačkanja in klekljanja. Prav slednje zahteva veliko truda in zbranosti.

“Moram pohvalit tečajnice, ki so izredno natančne. Se za vsak milimetrček premikamo in je treba podirat, če je kakšna napakica in tako naprej. In z veseljem podrejo, če vejo, da bo potem izdelek res lep in pravilno narejen.”

 

Ana Malalan Čeligoj je avtorica knjige oziroma priročnika Superkrojenje ter ustanoviteljica in vodja javne delavnice Anselma v Ljubljani. V njej je med drugim tudi tako imenovani šiviljski fitnes, kjer namesto mišic za dnevni, tedenski ali mesečni najem ogrevajo tamkajšnje šivalne stroje. Prav stroji – tako tisti enostavnejši kot profesionalni – so posebej v zadnjih letih postali cenovno dostopnejši, pravi Majda Kuzmič, zdaj že nekdanja učiteljica šivanja in krojenja na Srednji šoli za oblikovanje Maribor.

“K meni na tečaje hodijo kar precej izobraženi ljudje, ki imajo stresne službe in pravijo, da jih šivanje pomirja.”

Da osvojimo spretnosti šivanja, kvačkanja, klekljanja ali podobnega torej potrebujemo predvsem čas, vztrajnost, natančnost in seveda idejo. Vse skupaj lahko potem hitro postane terapija.