Avtorica Pravipisa, biblije slovničnih 'nacijev'

Aleksandra Kocmut dela ponoči, ko večina ljudi spi. Lahko bi sicer delala tudi podnevi, ampak takrat ni tako ustvarjalna. Najraje bi bila slikarka, vendar tega ne zna početi tako dobro, da bi bila zadovoljna s svojim delom. Zato piše. Za otroke in odrasle, za tiste, ki imajo raje poezijo, in tiste druge, ki raje berejo prozo. Za svoje delo je prejela številne nagrade. Po poklicu je urednica, prevajalka in lektorica, ki skrbi, da lektorji, ki jih poučuje, svoje delo opravljajo kar najbolje. Ob vsem tem je napisala ‘Pravipis’, pravo biblijo slovničnih ‘nacijev’, in iznašla ‘brahek’. Jure K. Čokl jo je najprej v precejšnji zadregi vprašal, kaj ‘brahek’ sploh je.

Poimenovanje je skovanka iz besed branje in grahek: gre za pesmi, ki so drobne kot grahki, ker pa so to grahki za branje, so brahki.

Namesto članka o njej je Aleksandro Kocmut prosil, naj mu za objavo predlaga tri odlomke iz svojih enaindvajsetih knjig, ki jo kar najbolje opišejo.

Želela si je, da bi se o vsem tem lahko pogovorila s kom, ki bi razumel. In s kom, ki bi znal tudi sam kaj povedati. Kaj novega. Bogatega. Izvirnega. Ki bi jo z zanimanjem in zaupanjem poslušal. Recimo tisti tip, tisti invalid, Stephen Hawking, genij na vozičku, ki je ugotovil, da je vesolje neskončno in da se še naprej širi – čeprav naj bi se neskončne stvari ne mogle več širiti. Temu bi rada kaj povedala. Na primer to, kaj govori nebo. Včasih, ko je Zemlja vsaj kolikor toliko tiha, ko mesto za nekaj trenutkov premolkne in obmolčijo vse zakopanine in trupla in celo žareče planetovo srce samo mrmra – takrat je mogoče slišati nekaj koščkov misli iz vesolja, nekaj kratkih izjav, ki se vijejo nad njeno majhno krpo sveta. Umiram, pravi nebo, končujem se, ohlajam se, odhajam. Lijem v svetlobo. V temo. Ne, nebo ni nikoli omenilo kakšnega boga. Niti človeka. Nebo, če je že imelo kakšno skrb, je premlevalo predvsem svoj prihajajoči konec. Tako da morda tisto o neskončnosti le ne drži povsem, Steve.

Rada bi povedala tistim, ki ne jedo mesa zaradi tega, ker naj bi vsebovalo strah – adrenalin in druge škodljive hormone, ki se sprostijo ob uboju živali – da mrtvo meso ne govori. Mrtvi govorijo, a mrtvi niso meso. Mrtvi so nitke energije, vroče ali hladne, ki nihajo nad našimi glavami, pod našimi stopali, po kotih naših zemeljskih bivališč in z njihovih streh. V mesu ni nobene energije več. Meso je popoln molk. Meso bi lahko bilo njen prijatelj. Včasih je tako lepo samo sedeti v tišini. Včasih je lepo biti samo kos mesa.

Svet okoli nje pa je nenehno žužnjal, obrekoval, zasmehoval, obsojal. Svet okoli nje je verjel v horoskop, v nogomet, v denar in v petke trinajste. Svet okoli nje je imel najraje prežvečene, že napol prebavljene misli. In za nebo mu je bilo mar prav toliko, kolikor je bilo nebu mar za ta svet.

(Prehajalec, založba Modrijan, 2015)

Gospod x je zgrabil kozarec in ga nagnil, a iz njega ni pritekla niti kapljica. Obrnil se je k točaju, da bi mu namignil, da je še vedno žejen, a točaja ni bilo nikjer. Pogledal je po preostali veseli družbi in opazil, da sedi za dolgo leseno mizo pod brajdo popolnoma sam. Planil je pokonci, se podrgnil po čelu, si pomel oči. Nikogar ni bilo. Pravzaprav ni bilo niti hiše, ki jo je bil prej videl – velike bele hiše z balkoni, polnimi cvetja. Bila je le stara, pokvečena zidanica z enim samim oknom, na polici pred njim je stalo nekaj praznih steklenic. Na nebo je že plezala jesenska luna, hladna in z vencem vlažnih meglic okoli temena, zapihal je leden veter in prijetnega, skorajda poletnega večera je bilo konec; štrcelj puste ceste se je svetlikal v motni mesečini in gospod x se je odpravil skozi temo proti edini lučki, ki je gorela na hribu pred njim.

(Čisto sam na svetu, založba Modrijan , 2013)

Obdrgnem se kot mačka
ob tvoje noge.
Poležem dlako v smer
tvojih mimobežnih dotikov.
Popraskam po tvoji grobi teksturi.
Zamijavkam,
ker si me že odmislil.

Nisem mačka.
Mačka bi zdaj šla.

(Odlomek iz pesmi Napol pregriznjena iz še neobjavljene pesniške zbirke)

Jure K. Čokl