Manca Peček pripoveduje o soočenju, pogumu, novem srcu in o tem, kako pomembno je, da smo darovalci organov
Manca Peček ima za seboj življenjsko preizkušnjo in, kot pravi sama, vsaka izkušnja nas nekaj nauči in če se tako odločimo, lahko iz nje vzamemo le najboljše. Pred petimi leti so ji namreč morali presaditi srce. Marsikdo se vpraša, kako je živeti z organom nekoga drugega, še posebej s srcem. Je res kaj drugače? Na samem začetku nihče ni pomislil, da bo Manca sploh kdaj potrebovala novo srce.
Začelo se je s slabšim počutjem, zaradi katerega sem čez čas obiskala zdravnico, dobila nasvet “lekadolček, čajček, počivček”, ko to ni pomagalo, sem se vrnila v ordinacijo, zgodba se je nekajkrat ponovila. Na koncu pa se je izkazalo, da je šlo za zastarano pljučnico s hudimi posledicami. Vse skupaj je trajalo dve leti, vsak dan je šlo strmo navzdol.
Na začetku je še prevladovalo mnenje, da Manca zaradi mladosti presaditve ne bo potrebovala. Vendar pa se je kmalu pokazalo, da ne gre vse po načrtih in željah. Manca je to težko dojela in zaradi majhnega otroka novico težko sprejela.
Zanimivo pa je, da sem iz širšega družinskega kroga že poznala dve zgodbi o presaditvi ledvic, pa kljub temu nihče iz naše družine prej ni razmišljal o darovanju organov. Priznam, nismo razmišljali o koristi za druge. O tem vemo absolutno premalo, premalo se zavedamo, da lahko nekomu rešimo življenje in kako plemenito dejanje je to.
Na srce je čakala le 21 dni. Vsak dan se je zdel neskončno dolg.
Moja zgodba s srečnim koncem pomeni tragično zgodbo za nekoga drugega. Dobila sem novo možnost za življenje, možnost za nadaljevanje nečesa, česar prej nisem mogla, prišla pa sta tudi drugačno razmišljanje in način življenja. Postala sem boljši človek. Iz vsake še tako slabe stvari moramo potegniti maksimalno dobro.
Vsako leto je na sinov rojstni dan vesela, da je lahko ob njem. O sebi ne razmišlja kot o pacientki po presaditvi.
Le ko se vidim v ogledalu, se opomnim, da sem že kar nekaj preživela. Vsaka brazgotina, ki jo nosim, ima svojo zgodbo. Marsikaj sem prestala, vendar sem še vedno tukaj. Najmanj, kar lahko naredim, je, da upoštevam nasvete zdravnikov in jemljem zdravila. Neskončno sem hvaležna tudi mami in teti, ki mi ves čas stojita ob strani. Moja zgodba nas je le še trdneje povezala.
Zaveda se, da je morda zdaj res čas, da sebe postavi na prvo mesto. Rada pokaže sliko ranjenega leva, čez katero se razteza napis: Ne sramuj se brazgotin. Pomenijo samo, da si bil močnejši od tistega, kar te je hotelo prizadeti. »To je moj moto!«, pravi.
