Intelekta

“Ferrantemanija” tudi v novem letu ne pojenja

Slovenski prevod četrte knjige poleti, druga sezona serije še letos

ferrantemanija1
foto: Cankarjeva založba

Televizijske serije v minulih letih dosegajo izjemno gledanost in kritiške pohvale. Za nov vzpon takšnega pripovedovanja zgodb lahko med drugim »krivimo« tudi izvrstne literarne predloge, po katerih so nastale priljubljene serije. Igri prestolov, Deklini zgodbi in Velikim malim lažem, če naštejemo le nekatere, se zdaj pridružuje Moja genialna prijateljica. V prvi sezoni, ki je nastala v koprodukciji HBO in RAI ter v tesnem sodelovanju s skrivnostno pisateljico, ki objavlja s psevdonimom Elena Ferrante, so v osmih delih ekranizirali prvo knjigo Neapeljske tetralogije. Gledanost serije, ki je posneta v italijanskem neapeljskem narečju in ima podnapise tudi v italijanščini, je bila dobra tako v Italiji kot tudi drugod, zato so še pred iztekom prve sezone potrdili, da bodo posneli tudi drugo, ki bo na zaslon postavila drugo knjigo O novem priimku. Neapeljska tetralogija je sicer knjižna uspešnica, ki ima oboževalce po vsem svetu, zato uspeh serije ni bil nepričakovan. Cikel štirih knjig je preveden v več kot 40 jezikov, v slovenščini je pri Cankarjevi založbi v prevodu Anite Jadrič jeseni izšla tretja knjiga z naslovom O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo, prevod četrte knjige O izgubljeni deklici bodo izdali letos. Profesorica doktorica Milica Antič Gaber s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani:

Elena Ferrante s svojim pisanjem potegne. Ne moreš je nehati brati. Zaradi njenega načina pisanja, zaradi tega, ker veš, da piše o tebi. Da piše o nas ženskah. Da piše na način, ki je zelo prepričljiv. Ampak ni samo knjiga o prijateljstvu dveh deklet in pozneje odraslih žensk, ampak je to zame precej tenkočutna pripoved tudi o pomenu izobrazbe in veri vanjo, o omejenih možnostih, ki jih imajo ljudje z obrobja, o pomenu in vrednosti iskrenega prijateljstva in medsebojne podpore, pa tudi nenehnega rivalstva in vnovičnem spraševanju tega prijateljstva, o pomenu ekonomske neodvisnosti žensk, o razrednih odnosih in ideološki razklanosti italijanske družbe v drugi polovici 20. stoletja. In čeprav ima močne feministične poante, so te tako vpete v vsakdanje položaje, da govorijo same zase.

Neapeljski cikel je prepojen s socialnimi in liberalnimi vrednotami. Gre za družbene teme, kot so razredna in spolna neenakost, politični in sindikalni boj, vpliv revščine, lokalne zaprtosti in nestrpnosti za svobodo posameznika ter šovinizem in mizoginija. V tem smislu je tudi televizijska nadaljevanka po Genialni prijateljici zadetek v črno – toliko bolj zaradi odlične gledanosti. Odpira namreč vprašanja solidarnosti in enakopravnosti, na katere je v družbeno stagnacijo vdana Italija domala pozabila. Doktorica Manca G. Renko, zgodovinarka, urednica in programska direktorica Fabule:

Ta knjiga pokaže, da je 40 let razlike, da sta dve generaciji popolnoma spremenili svet. Po eni strani ima tu seveda pomembno vlogo okolje, Neapelj, južna Italija, vse, kar sodi zraven. Po drugi strani pa tudi samo to, koliko smo se kot družba razvili. Kako drugače gledamo na ženske, na družinsko nasilje, na nasilje na splošno, koliko stvari se nam danes ne zdi več samoumevnih, ampak jih imamo za brutalne. Mislim, da je to zelo navdihujoč opomnik za to, zakaj se je treba boriti za boljše življenje.

Sedem milijonov gledalcev ali 30 odstotkov vseh televizijskih gledalcev v Italiji – toliko si jih je ogledalo začetek osemdelne televizijske nadaljevanke o Genialni prijateljici. Zgodba o Eleni in Lili je z obrazi Elise del Genio in Ludovice Nasti tako postala del široke popularne kulture – potem ko je osvojila bralce in bralke ter že zdavnaj pljusnila prek meja Italije. Nadaljevanke po večini niso posneli v Neaplju. Za kaj takšnega se je mesto skozi desetletja preveč razvilo, predvsem pa bi snemanje milijonsko prestolnico juga Italije paraliziralo. Posneli so jo v Caserti v neapeljskem zaledju – v pozabljenem in zanemarjenem mestu, ki ga obvladuje najbolj krvoločni od neapeljskih mafijskih klanov – Casalesijevi. Šestdeset tisoč kvadratnih metrov velik set s petimi scenografijami stanovanj, s štirinajstimi stavbami, cerkvijo in predorom je zrasel na nekdanjem smetišču, za gradnjo pa je 150-članska ekipa potrebovala sto dni.