»Bog očitno želi, da smo srečni,« mi je nedavno rekel moj duhovni oče. In je dodal: »Poglej samo našo deželo. Koliko lepot je danih na kup, da bi se ob vseh naporih, ki jih doživljamo, lahko odpočili, se okrepili. Tudi, če živiš v mestu … samo nekaj korakov je potrebnih in si že sredi šumenja rek in potokov. In te barve, ki so v naravi in vonjave – ta najboljša aromaterapija brez škodljive kemije. Kako veličastno se je Bog podpisal v stvarstvo, da bi uvideli in verovali, da je ljubezen.«

In ko sem mu izrekel pomislek, če ni vse le slučaj, mi je povedal zgodbo Alfreda Kastlerja, fizika, Nobelovega nagrajenca. Rekel je: »Predstavljaj si, da odkriješ na luni tovarno, ki popolnoma avtomatizirano predeluje boksit v aluminij. Ob strani je atomska elektrarna, ki daje potrebno energijo in še marsikaj, kar je za ta postopek potrebno. – Ob tem, pa ne vidiš niti enega umnega živega bitja, ki bi vse to ustvarilo. In zato sklepaš: vse je pač nastalo nekoč samo po sebi, pod nekimi nam neznanimi pogoji …«

»To je nemogoče!« sem posegel v pripoved.

»Prej bi lahko nastalo vse, kar sem opisal kar tako: slučajno, kot pa ena sama človekova celica, ki je v svojem delovanju mnogo bolj zapletena, kot tovarna za predelavo rude v kovino. Sam po sebi je razumljiv kaos – harmonija pa: preveč težko verjetnih in kar nemogočih slučajev bi bilo potrebnih, da bi lahko bila vse ena sama velika slučajnost! Stvar kaže na Stvarnika, lepota nam govori o Bogu samem kot najvišji Lepoti – in že Platon je zapisal: v njej razodeti dobroti.«

Vzeti si čas – ustaviti naglico in poiskati kotiček, ki nas že dolgo priteguje in vabi. Ne nekje daleč, prav blizu nas je prostor pod soncem, ki nam je namenjen, da se povrnemo k tistim močem, ki svetlijo misel in naše počutje.

Med vsemi obveznostmi želim prijetne trenutke oddiha tudi vam, spoštovani poslušalci: pričakuje nas potok v naši bližini, prijetna senca pod drevjem –morda ob sebi z najbližjimi in prijatelji ali pa s knjigo v roki, pa tista cerkvica na vzpetini … – Toliko vsega je, kar vrača moči v naše življenje. »Vrata Njega, ki je svet ustvaril, so ves čas odprta,« je zapisal Rumi v poeziji mistike.

»Bog očitno želi, da smo srečni,« mi je nedavno rekel moj duhovni oče. In je dodal: »Poglej samo našo deželo. Koliko lepot je danih na kup, da bi se ob vseh naporih, ki jih doživljamo, lahko odpočili, se okrepili. Tudi, če živiš v mestu … samo nekaj korakov je potrebnih in si že sredi šumenja rek in potokov. In te barve, ki so v naravi in vonjave – ta najboljša aromaterapija brez škodljive kemije. Kako veličastno se je Bog podpisal v stvarstvo, da bi uvideli in verovali, da je ljubezen.«

In ko sem mu izrekel pomislek, če ni vse le slučaj, mi je povedal zgodbo Alfreda Kastlerja, fizika, Nobelovega nagrajenca. Rekel je: »Predstavljaj si, da odkriješ na luni tovarno, ki popolnoma avtomatizirano predeluje boksit v aluminij. Ob strani je atomska elektrarna, ki daje potrebno energijo in še marsikaj, kar je za ta postopek potrebno. – Ob tem, pa ne vidiš niti enega umnega živega bitja, ki bi vse to ustvarilo. In zato sklepaš: vse je pač nastalo nekoč samo po sebi, pod nekimi nam neznanimi pogoji …«

»To je nemogoče!« sem posegel v pripoved.

»Prej bi lahko nastalo vse, kar sem opisal kar tako: slučajno, kot pa ena sama človekova celica, ki je v svojem delovanju mnogo bolj zapletena, kot tovarna za predelavo rude v kovino. Sam po sebi je razumljiv kaos – harmonija pa: preveč težko verjetnih in kar nemogočih slučajev bi bilo potrebnih, da bi lahko bila vse ena sama velika slučajnost! Stvar kaže na Stvarnika, lepota nam govori o Bogu samem kot najvišji Lepoti – in že Platon je zapisal: v njej razodeti dobroti.«

Vzeti si čas – ustaviti naglico in poiskati kotiček, ki nas že dolgo priteguje in vabi. Ne nekje daleč, prav blizu nas je prostor pod soncem, ki nam je namenjen, da se povrnemo k tistim močem, ki svetlijo misel in naše počutje.

Med vsemi obveznostmi želim prijetne trenutke oddiha tudi vam, spoštovani poslušalci: pričakuje nas potok v naši bližini, prijetna senca pod drevjem –morda ob sebi z najbližjimi in prijatelji ali pa s knjigo v roki, pa tista cerkvica na vzpetini … – Toliko vsega je, kar vrača moči v naše življenje. »Vrata Njega, ki je svet ustvaril, so ves čas odprta,« je zapisal Rumi v poeziji mistike.

Karel Gržan