Slovenski glasbeni prostor ponuja listine, ki ob pravilnem razumevanju ponujajo glasbeno-estetski užitek
Muzikolog Carl Dahlhaus je v enem od svojih esejev v zbirki z naslovom Estetika glasbe zapisal:
»V tem, da umetnine dojemamo kot listine in da jih ne glede na estetski užitek skušamo z vsemi sredstvi predvsem pravilno brati in razlagati, vidim enega izmed najpomembnejših napredkov najnovejšega časa.«
Slovenski glasbeni prostor ponuja tovrstne listine in nekatere se pokažejo le v času zimskega sončevega obrata. To je koledniško izročilo. Gre za tih, skrivnosten, mističen dogodek ruralnega kulturnega prostora na eni strani in na številne dobrodelne koncerte ter koncerte na prostem v mestnem okolju, na drugi. O tem, da gre za daljnosežno izročilno dediščino priča izraz, ki izhaja iz antične besede calendae. Obred sam je repertoar glasbenega izročila obogatil s številnimi zgodbeno bogatimi ljudskimi pesmimi. O daljnosežnosti in sporočilnosti koledovanja bomo razmišljali ob izjemno živih in povednih glasbenih primerih s terena ter odstrli tiste listine, ki ob pravilnem razumevanju ponujajo glasbeno-estetski užitek.
