Eksponat z inventarno številko 1056

Letos mineva 80 let od odkritja okostja mamuta v Nevljah

foto: Prirodoslovni muzej Slovenije

Kamničani so dolgo verjeli, da naj bi v nekdanjem kamniškem jezeru živel strašni zmaj. Ko so marca leta 1938 med sanacijo potoka in gradnjo mostu v Nevljah našli kosti neznane živali, so jih seveda pripisali prav temu zmaju.

“Župan Kamnika Nande Novak, ki je bil iz Nevelj, je vsak dan hodil mimo gradbišča. Delavci so mu razložili, da delo traja dalj časa zaradi štorov, ki so jih našli v zemlji. On je bil radoveden in je zlezel notri v jašek. V odkruških, ki so jih razbijali, je po svojem vedenju začutil, da so to verjetno kosti. S tem se je odpravil k veterinarskemu inšpektorju Nikolaju Sadnikarju v Kamnik in ta je njegove domneve potrdil,” razlaga ljubiteljski raziskovalec Daniel Bezek.

Strokovnjaki so potrebovali kar nekaj časa, da so ljudi prepričali, da gre za mamuta, ki naj bi tam okoli lomastil pred 20 tisoč leti, in ne za zmaja. So pa morali med izkopavanjem večkrat postaviti stražo, da ne bi prišlo do kraje kosti. Najdbo si je prišlo ogledat več avtobusov turistov, tudi iz Celovca na primer.

Mamutovo okostje je zdaj eden najbolj priljubljenih in največjih eksponatov Prirodoslovnega muzeja Slovenije, kjer si je mogoče ogledati repliko iz umetne smole. “Zaradi občutljivosti kosti, da okostje ne bi razpadlo, so ga po 50 letih razstavljanja znova zaščitili, hkrati pa izvedli tudi repliciranje oz. izdelali kopijo in ta je danes na ogled,” pojasnuje višji kustos mag. Matija Križnar, ki dodaja:

“Neveljski mamut je bil dolgo najbolj “popoln” mamut na območju Srednje Evrope. Ostali muzeji so okostje sestavili iz kosti več osebkov. Po evidenci naj bi bilo skupaj približno 130 kosti. Med izkopavanjem je bila marsikatera od njih in tudi en okel poškodovana. Kosti so namreč ležale v zelo mastni glini. Ko se je ta sušila, je prišlo do hitrega in nenadzorovanega razpadanja kosti.”

Originalne kosti se zdaj nahajajo v depoju muzeja, pod inventarno številko 1056. “Kosti mamuta naj bi zdržale še vsaj nekaj desetletij, morda tudi stoletij”, še komentira mag. Križnar.