Umetniška razstava, ki temelji na zgodbah žrtev nasilja, kot uvod v Svetovne dneve delovanja proti nasilju nad ženskami

Umetniška razstava, ki temelji na zgodbah žrtev nasilja, kot uvod v Svetovne dneve delovanja proti nasilju nad ženskami

“Ko sem mu »stopila na živec«, me je pritisnil ob vrata in mi pod vrat pritisnil nož. Češ, da ne more več. Tudi jaz nisem mogla več. Odvrgel je nož in s pestjo, mimo moje glave, udaril v vrata. Vrat takrat nisem pogledala, se mi je pa zazdelo, da vidim kri na njegovi roki. Ko me je spustil, sem brez besed odšla. Zjutraj sem zagledala luknjo, okoli nje pa kri. Odšla sem k staršem. Ko sem prišla nazaj, so bila vrata zamenjana. Dva dni sva bila tiho. Takrat sem si mislila: Zdaj ve, kaj je naredil, saj je pospravil za sabo. Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat.”

Takšna je zgodba 35-letne Petre, le ene od mnogih žrtev nasilja, ki so se po pomoč obrnile na Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Je ena od osmih, ki se je odločila, da s svojo pripovedjo sodeluje pri nastanku razstave v ljubljanski Galeriji Kresija, ki so jo pripravili kot osrednji dogodek Svetovnih dni delovanja proti nasilju nad ženskami (25. 11. – 10. 12.). “Tiste, ki so želele sodelovati, so se same javile. Zbrali in zapisali smo njihove zgodbe. Nato smo jih posredovali izbranim, raznovrstnim umetnikom. Ti so jih prebrali in vsak je izbral tisto zgodbo, na kateri je želel delati. Tekom projekta so se nekateri precej zbližali, saj so se enkrat ali večkrat dobili, da so se lahko pogovorili o vsaki posamezni zgodbi,” razlaga kustos razstave Božidar Zrinski.

Ena od sodelujočih umetnikov je Valerie Wolf Gang, ki pravi, da je bilo na začetku kar precej negotovosti: “Težko je na prvi kavi takoj začeti govoriti o tem, kako si bil zlorabljen. Počasi, skozi dialog smo se odprli drug drugemu.

V zgodbi te gospe me je šokiralo, da so bili pri nasilju vedno prisotni otroci. Rekla je, da vedno, ko vidi otroško stekleničko, jo ta spomni na nasilje v njeni družini, saj se je začelo prav v tem obdobju.

Otroška steklenička je bila zato glavni navdih za delo.” Orhideje pa so tiste, ki zaznamujejo delo Tadeja Vaukmana:

“Gospa, ki je že vse izgubila, ko se je odločila narediti ta korak, zapustiti moža. Zadnja stvar, ki jo je mož naredil, je, da ji je uničil vse orhideje, ki so ji bile vedno izjemno pri srcu. Upodobil sem žensko, ki leži na postelji, v rokah drži orhidejo, čez glavo pa ima črno vrečko. Hotel sem šokirati. Ljudje prehitro pozabimo na ta problem.”

Andreja Čokl, Andreja Gradišar