Ko prepoznaš obraz, a se ne spomniš imena

Z dr. Robom Jenkinsom o prepoznavanju, priklicu, pozornosti in še čem

foto: 葉 老V

Ste tudi vi med tistimi, ki kdaj srečajo koga, za katerega vedo, da ga poznajo, se celo spomnite drugih podrobnosti, kje ste se srečali, s čim se ukvarja – imena pa nikakor ne? Zakaj torej prepoznamo obraz, ne spomnimo pa se imena? Kaj ima s tem evolucija in dejstvo, da se je naše vidno zaznavanje razvilo veliko prej kot govor? Zakaj imajo možgani lahko težave s priklicem imena in kako shranjujejo različne vrste informacij?

Na Univerzo York smo poklicali dr. Roba Jenkinsa, kognitivnega psihologa, ki se raziskovalno posveča predvsem zaznavanju obrazov. Prav pred kratkim pa je izšel tudi članek, v katerem so se s kolegoma spraševali, ali smo res toliko boljši z obrazi kot z imeni? To je namreč občutek, ki ga marsikdaj dobimo in nas v družbi lahko spravi v kakšen neprijeten položaj.

To je zelo pogosto doživetje, ki nam je skoraj vsem skupno in ljudje tega ne marajo, saj je v družbi lahko povezano s številnimi nerodnostmi. Pridemo na primer na kakšno zabavo, predstavijo nas nekomu, pa pozabimo ime. Ali pa srečamo koga, ki smo ga že prej, pa se ne spomnimo njegovega imena. Lahko nam je zelo nerodno. In prav ta družbena doživetja so nas gnala, da smo se lotili te raziskave.

Ugotovili pa so ravno nasprotno, kot bi človek pričakoval. In sicer, da smo s prepoznavanjem imen boljši kot s prepoznavanjem obrazov. Kako? Če rečemo ‘Njo/Njega pa poznam, ampak se ne spomnim, kako mu/ji je ime’, gre namreč za dva različna spominska procesa.

Pravzaprav imate v tem primeru različne zahteve za spominski sistem. Če gledamo obraz, gre za sistem prepoznavanja. Ugotovimo samo, da smo nekaj, kar je pred nami, že videli. Pri imenih pa gre za priklic, ne za prepoznavanje, saj ime ni napisano na obrazu človeka, to moraš brez pomoči zunanjega sveta priklicati iz spomina. Iz preteklega psihološkega raziskovanja vemo, da je prepoznavanje veliko bolj zanesljiv spominski proces, kot pa priklic. Kritična razlika torej ni vrsta informacije, ki jo želimo shraniti – torej obraz ali ime, ampak oblika spominskega sistema, ki je prisotna. Namesto da bi torej rekli, da smo dobri z obrazi, a slabi z imeni, bi morali reči, da smo dobri s prepoznavanjem, a slabši s priklicem.

Na misel, da z zaznavanjem neznanih obrazov niti nismo tako dobri, so raziskovalce napeljale dozdajšnje študije zaznavanja obrazov, pravi dr. Jenkins:

Ko gre za prepoznavanje obrazov v forenziki, pričanja, preverjanje potnih listov na mejah, so to največkrat neznani obrazi. Zato je zelo pomembno vedeti, da obstaja razlika pri tem, kako dobri smo pri znanih in neznanih obrazih. Pri znanih smo zelo dobri, ne ovirajo nas niti sprememba pričeske, slaba luč in podobno. Pri ljudeh, ki jih še nismo videli, pa je to težje. Že če prvič vidimo nekega človeka in njegovo fotografijo v potem listu, imamo lahko težave s prepoznavanjem in se zgodijo napake.

Pri prepoznavanju obrazov obstajajo ljudje, ki so v tem več kot odlični in jim pravijo tudi ‘superprepoznavalci’, pa je kaj podobnega znanega tudi pri imenih? Recimo ‘superprepoznavalci imen’?

Kolikor mi je znano, tega še ni nihče raziskoval. Raziskovali so spominske sposobnosti, seveda so nekateri boljši v prepoznavanju in v priklicu kot drugi. To niti ni tako presenetljivo, da torej obstajajo razlike v tem, kako shranjujemo in prikličemo informacije. Kolikor mi je znano, pa še ni bilo študije, s katero bi preučevali, ali so ljudje, ki so naravno dobri v spominu za imena. To je dobro vprašanje, a za zdaj še nimam dobrega odgovora.

Pri imenih je prednost tudi ta, da jih lahko zapišemo in izgovorimo, da torej obstajata dve poti shranjevanja informacije.

Seveda lahko vidiš obraz nekoga, ne moreš pa slišati obraza. Najbrž bi bil najbližji približek to, da slišiš glas človeka, ampak to ni bil del tega eksperimenta. Imena lahko vkodiramo na dva načina in to je lahko prednost.

Pomaga pa tudi, da ko nekoga srečamo prvič, njegovo ime čim večkrat ponovimo.

Eden od praktičnih nasvetov za to, kako lahko izboljšamo sposobnost, da si zapomnimo ime, je to, da ga ponovimo, saj to podaljša čas, ko smo izpostavljeni temu imenu. Še bolje je, če ga ponavljamo večkrat v večeru. Če to naredimo takrat, ko je človek zraven, je to dobro, saj aktiviramo obe informaciji v istem času.