Čeprav še pred nekaj desetletji v znanosti ni bilo prostora za raziskovanje zavesti, postaja počasi tudi raziskovanje posameznikovega doživljanja del znanstvene metodologije. Predvsem zadnjih nekaj let meje na tem področju premikajo mladi raziskovalci, velike zasluge za to pa ima tudi dr. Claire Petitmengin, utemeljiteljica mikrofenomenologije. Gre za disciplino, ki bi ji, sicer zelo površno, lahko rekli tudi uporaba čuječnosti v znanosti, saj znanstveniki preučujejo natančne opise osebnih izkušenj intervjuvanca, kar od njega zahteva popolno pozornost in osredotočenost na to, kar doživlja v sebi in česar se ponavadi ne zavedamo.
Prvi je ta program predstavil Francisco Varela, čilski biolog, filozof in kognitivni znanstvenik Francisco Varela, pravi naša sogovornica, ki je pod njegovim mentorstvom delala tudi svoj doktorat:
“Osnovna ideja tega programa je, da je nemogoče raziskovati človeški um le z objektivnimi orodji. Do takrat je namreč veljalo, da raziskovalec, ki na primer preučuje čustva, do njih dostopa prek objektivnih meritev: na primer pulza, dihanja, potenja, očesnega gibanja. Prepovedano pa je bilo vprašati človeka, kaj čuti in kako se ima. Francisco Varela je menil, da smo s tem zavili v slepo ulico in da moramo v raziskovanje vključiti tudi točne in stroge opise njegove izkušnje, torej tega, kaj doživlja v sebi. Svojo odločitev je argumentiral s tem, da mora znanstvenik, ki interpretira električne signale v možganih, vedeti, kaj in kako človek doživlja. Še bolj ključen razlog pa je bil, da so naše izkušnje v bistvu vse, kar imamo. Tudi znanstveni podatki so dejstva o izkušnjah. Do njih dostopaš tako, kot jih doživljaš. Ni druge poti do znanosti! Če se tega zavedamo in se ne zmenimo za izkušnje, je to nesmisel.”
S francosko kognitivno znanstvenico Claire Petitmengin, ki je mikrofenomenološke tehnike uporabila za raziskovanje vznikov epilepsije, intuicije in za doživljanje meditacije, smo se pogovarjali o tem, kako sploh lahko preučujemo osebno doživljanje, ki se odvija v posamezniku, in na katerih področjih bi si lahko pomagali s to mlado raziskovalno disciplino. Sama je na primer prišla do zanimivih rezultatov pri študiji epileptičnih bolnikov, aplikacij te discipline pa je še več.
O znanstvenem preučevanju doživljanja in izkušenj smo se pogovarjali z utemeljiteljico mikrofenomenologije in kognitivno znanstvenico dr. Claire Petitmengin
Čeprav še pred nekaj desetletji v znanosti ni bilo prostora za raziskovanje zavesti, postaja počasi tudi raziskovanje posameznikovega doživljanja del znanstvene metodologije. Predvsem zadnjih nekaj let meje na tem področju premikajo mladi raziskovalci, velike zasluge za to pa ima tudi dr. Claire Petitmengin, utemeljiteljica mikrofenomenologije. Gre za disciplino, ki bi ji, sicer zelo površno, lahko rekli tudi uporaba čuječnosti v znanosti, saj znanstveniki preučujejo natančne opise osebnih izkušenj intervjuvanca, kar od njega zahteva popolno pozornost in osredotočenost na to, kar doživlja v sebi in česar se po navadi ne zaveda.
Prvi je ta program predstavil čilenski biolog, filozof in kognitivni znanstvenik Francisco Varela, pravi naša sogovornica, ki je pod njegovim mentorstvom pripravljala tudi doktorat:
“Glavna ideja tega programa je, da je nemogoče raziskovati človeški um le z objektivnimi orodji. Do takrat je namreč veljalo, da raziskovalec, ki na primer preučuje čustva, do njih dostopa prek objektivnih meritev: na primer pulza, dihanja, potenja, očesnega gibanja. Prepovedano pa je bilo vprašati človeka, kaj čuti in kako se ima. Francisco Varela je menil, da smo s tem zavili v slepo ulico in da moramo v raziskovanje vključiti tudi točne in stroge opise njegove izkušnje, torej tega, kaj doživlja v sebi. Svojo odločitev je argumentiral s tem, da mora znanstvenik, ki interpretira električne signale v možganih, vedeti, kaj in kako človek doživlja. Še bolj ključen razlog pa je bil, da so naše izkušnje v bistvu vse, kar imamo. Tudi znanstveni podatki so dejstva o izkušnjah. Do njih dostopaš tako, kot jih doživljaš. Ni druge poti do znanosti! Če se tega zavedamo in se ne zmenimo za izkušnje, je to nesmisel.”
Cilj mikrofenomenoloških metod je ozavestiti in čim bolj natančno opisati v vsakdanu pogosto neopaženo mikrodinamiko doživljanja. Drugi cilj je preveriti verodostojnost zbranih podatkov, tretji pa analizirati te opise, da bi lahko v njih razbrali dinamiko ali strukturo, ki je skupna tem posamičnim izkušnjam. Torej, poiskati vzorce, podobnosti, zgradbo … Tehnika, ki jo uporabljajo mikrofenomenologi, je intervju, ki človeka, podobno kot meditacija, privede do tega, da postane pozoren na stvari, ki jih drugače ne opazi, da se natančno zaveda, kaj se dogaja ali je dogajalo. Zato z vprašanji, ki jih zastavljajo posamezniku, ne želijo izvedeti toliko kaj, temveč predvsem, kako nekaj doživljamo. Dr. Claire Petitmengin:
“Glavna težava pri opisovanju naših izkušenj je ta, da smo osredotočeni na vsebino doživljanja. Ne zavedamo pa se, kako to doživljamo. Ta trenutek na primer sem sama zelo osredotočena na to, kaj vam govorim, ne pa toliko na stik mojega telesa s stolom, na kretnje – no, ravnokar sem videla, da premikam roki, ko govorim. Prav tako se ne zavedam svojih čustev. Vse to ostaja skrito, ker smo osredotočeni na nekaj drugega. Dogajanju, ki se ga ne zavedamo, z mikrofenomenološko terminologijo rečemo prereflektivno. In z različnimi tehnikami intervjuvancu pomagamo pri tem, da svoje zavedanje preusmeri s kaj na kako, na prereflektiven, nezaveden kako.”
Če bi našo sogovornico zanimala naša notranja imaginacija, torej vizualne podobe v naši glavi, bi intervjuvanca zelo malo spraševala o vsebini podob, bi pa mu zastavila vprašanja o tem, kako se te pojavljajo. Če bi si moral zamislili gozd in reko, kakšna je njegova pozicija zaznavanja: je v podobi – med drevesi in ob reki – ali zunaj nje, da jo torej vidi kot fotografijo? Je podoba barvna ali črno-bela? Zanimalo bi jo tudi, kako se je pojavila v njegovih mislih. Je najprej nastala vizualna slika gozda ali mogoče zvočna komponenta – na primer šum reke ali vetra? Mogoče je najprej začutil ali se spomnil dotika, kakšnega čustva ali pa vonja? Gre torej za način, kako se podoba poraja. In na tej ravni lahko mikrofenomenologi najdejo skupne strukture.
Kaj je aplikativna vrednost mikrofenomenologije?
Kaj lahko s takimi podrobnimi opisi doživljanja in njihovo analizo pridobimo? Francoska kognitivna znanstvenica dr. Claire Petitmengin jo je pokazala že v svojem doktoratu (njen mentor je bil Francisco Valera), v katerem je intervjuvala paciente z epilepsijo. Francisco Varela je ugotovil, da je mogoče nekaj minut pred epileptičnim napadom zaznati določeno nevronsko dejavnost v možganih, čeprav so napadi veljali za popolnoma naključne in nenapovedljive. Claire Petitmengin je nato s tehnikami mikrofenomenologije poskušala ugotoviti, ali je to možgansko delovanje povezano tudi z zaznavami, občutki, ki jih ima nekaj minut pred epileptičnim napadom pacient.
“Intervjuvala sem paciente. Včasih so opisali, včasih pa prek intervjujev odkrili določena subtilna občutja (ker se jih prej niso zavedali), ki so napovedovala epileptični napad. To, da smo jim pomagali, da so postali pozorni na te zgodnje znake, ki so napovedovali napad, bi lahko bila podlaga za nefarmakološko zdravljenje epilepsije. Ko so se zavedali svojih izkušenj, doživljanj pred napadom, jim je to pomagalo, da so poskrbeli zase – na primer da so ustavili avto, pri nekaterih pa je to celo ustavilo napad. Te prve pilotske študije so potrdile, da je takšna vrsta terapije vsaj tako učinkovita kot najučinkovitejša terapija epilepsije z zdravili.”
Z iskanjem skupnega imenovalca ali skupne strukture posameznik osebnih izkušanje bi lahko prišli tudi do boljših rešitev na drugih področjih. Eden izmed študentov naše sogovornice na primer preučuje doživljanje muzejskega prostora, njegove ugotovitve bi lahko pripeljale k oblikovanju muzejev in postavljanju razstav, ki bi človeku še bolj približale doživljanje umetnosti. V izobraževanju pa bi lahko z raziskovanjem doživljanja razumevanja ali pa vznika idej odkrili nove pedagoške pristope za učitelje in učne metode za študente.
