Stotisoči odtenki sveta

Tokrat o zaznavanju barv in barvni slepoti

foto: Mojca Delač

Mnogi ste ob pogledu na barvitost letošnje jeseni najbrž pomislili – kako čudovite barve vse okoli nas! Tako kot mnogo stvari in zmožnosti, povezanih z našimi možgani, tudi barvitost vsakdana mnogokrat jemljemo kot nekaj, kar preprosto je. Ste vedeli, da zmoremo zaznavati na stotisoče različnih barvnih odtenkov? Kako zaznavamo barve in kaj se dogaja, kadar jih ne?  O barvni slepoti in še čem smo se v oddaji Možgani na dlani pogovarjali z doc. dr. Manco Tekavčič Pompe z Očesne klinike UKC v Ljubljani.

Barvno slepoto je v znanstvenem članku leta 1794 prvi opisal angleški kemik John Dalton, ki je sam imel to anomalijo v zaznavanju barv. Po njem je dobila tudi izraz – daltonizem.

Ampak, da lahko razumemo barvno slepoto, moramo vedeti, kako naši možgani zaznavajo barve. Kot je pojasnila sogovornica, je “človek trikromat“, saj za zaznavanje barv in barvnih odtenkov uporablja tri vrste čepnic, ki se nahajajo v očesni mrežnici, notranjem, najbolj zaščitenem delu očesa.

S čepnice – kratkovalovne (modre)

M čepnice- srednjevalovne (zelene)

L čepnice- dolgovalovne (rdeče)

Zazvavanje barv poteka po posebni nevronski povezavi, ki ji s strokovnim izrazom pravimo tudi parvocelularna pot.

Ljudje zmoremo zaznavati na stotisoče različnih barvnih odtenkov. Evolucija je poskrbela, da so ženske v tem boljše od moških, saj so bile one tiste, ki so nabirale sadeže in skrbele za to, da je bila hrana užitna:

Moški vidnu sistem je dokazano bolj občutljiv na gibanje v prostoru, na dražljaje, ki se premikajo, kar je verjetno res povezano z lovom, medtem ko je ženski vidmi sistem filogenetsko boljši v barvnem gledanju in zato ženske zaznavamo precej več barvnih odtenkov in tudi prirojenih okvar barvnega vida pri ženskah je minimalno, praktično jih ni.

V oddaji lahko slišite več o tem, kaj se zgodi, ko pride do okvar barvnega vida, kako pogosti so primeri, ko ljudje vidijo svet črno-bel in kako naši možgani znajo poiskati “obvoze”, kadar pride do okvare barvnega vida.

Pri okvarah barvnega vida govorimo o prirojenih in pridobljenih okvarah. Prirojene, ki jim rečemo tudi anomalije v zaznavnanju barv, so dedne prek X kromosoma. Približno pri osmih odstotkih celotne populacije, večinoma moške, prihaja do okvar v barvnem vidu. V največjem deležu to pomeni le spremenjen spekter v občutljivosti ene od čepnic, najpogosteje je to M-čepnica, se pravi zaznavanje zelenih odtenkov in temu rečemo devteranomalija.