Begunci

Pravico do pribežališča pred preganjanjem bi morale beguncem zagotavljati vse države

Slika je simbolična.
foto: Ana Jarc

Po svetu je po podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce razseljenih 25,4 milijona beguncev. V skladu s Splošno deklaracijo človekovih pravic ima vsakdo pravico v drugih državah iskati in pridobiti pribežališče pred preganjanjem. Begunce varujeta tudi Konvencija o statusu beguncev iz leta 1951 in protokol iz leta 1967, ki določata, kdo je begunec in katere so njegove temeljne pravice.

Begunci so ljudje, ki bežijo pred preganjanjem in so zato upravičeni do posebnega pravnega varstva. Njihova država jim noče ali ne more zagotoviti ustreznega varstva. Zato imajo pravico, da v drugi državi iščejo pribežališče, tam imajo pravico do zdravstvene nege, izobraževanja, dela, socialne varnosti, predvsem pa, da jih te države ne pošljejo nazaj v državo, kjer bodo v nevarnosti.

V praksi je njihova pot do varnega pribežališča prav tako nevarna. Po podatkih komisariata Združenih narodov za begunce je prek nevarnih morskih poti letos skušalo poiskati boljše življenje v Evropi 82 tisoč ljudi. Tisoč 700 ljudi se je pri tem utopilo.

O tem, kam se napotijo begunci, Jerneja Turin, vodja kampanj pri Amnesty International:

“Poti beguncev se spreminjajo zaradi ovir, ki jih postavljajo države na njihovi poti. Države Evropske unije se vse bolj osredotočajo na preprečevanje prihodov ljudi, namesto da bi jim zagotovile neke varne poti do azila. Jasno pa je, da nekateri begunci raje zaprosijo za mednarodno zaščito v nekaterih državah kot v drugih, pa ne samo zato, ker nekateri že imajo sorodnike ali pa vsaj člane širše družine ali skupnosti v določeni državi, zaradi česar bi jim bilo življenje tam lažje, ampak tudi zato, ker možnosti za pridobitev mednarodne zaščite za osebo iz iste države niti približno niso v vseh državah enake. Če omenimo primer državljanov Afganistana, ene od najbolj nevarnih držav na svetu, jim je recimo Hrvaška v letu 2017 priznala status mednarodne zaščite le v 6-ih odstotkih, Slovenija v 16-ih, Francija pa je odobrila 84 odstotkov prošenj Afganistancev, Italija 91 odstotkov in Švica v 97.”

Nekdanja direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon pri tem opozarja, da v Sloveniji ne poskrbimo dobro za begunce:

“Vzpostavili smo celoten formalni institucionalni okvir – zakonodajo, institucije, postopke …, manjka pa tisto zavedanje, ki pride od spodaj navzgor, zakaj mi to sploh delamo. Da bi to v resnici morali delati, da bi zagotavljali zaščito ljudem, ki jo potrebujejo, zaradi zagotavljanja spoštovanja dostojanstva nekemu posamezniku, ki potrebuje varnost. Mislim, da delamo to predvsem zato, da sledimo nekim formalnim zahtevam, kar se pričakuje od nas. In v tem je razlika med državami, ki so te sisteme vzpostavile iz nekega svojega lastnega zavedanja, da je to treba storiti, in državami, kot je naša, ki so to storile zato, ker se to od njih pričakuje.”

Strokovnjakinja mednarodnega prava in izvoljena članica odbora za človekove pravice Združenih narodov Vasilka Sancin:

“Zahodne družbe: Evropa, Severna Amerika …, pravzaprav potrebujejo delovno silo. Namesto da bi skušali ljudi, ki pridejo na njihovo območje, integrirat, čim bolj usposobit, da se bodo lahko aktivno vključili v konkretno družbo in prispevali k njenemu razvoju, jih marginalizirajo, zavračajo, kriminalizirajo, tako da po nepotrebnem ustvarjajo napetost med lokalnim prebivalstvom in begunci, kar seveda samo poslabšuje situacijo.”

Do konca tega leta naj bi Organizacija združenih narodov sprejela dokumenta, ki naj bi na globalni ravni omogočila boljše in mednarodno bolj usklajeno varovanje beguncev in migrantov in učinkovitejšo pomoč državam, ki sprejemajo največ prišlekov. Gre za Globalni dogovor za varne, nadzorovane in urejene migracije in Globalni dogovor za begunce. Žal pa sprejemanje predvsem teh dokumentov že sproža debate, ki niso v duhu Splošne deklaracije človekovih pravic.