Naj ga imamo radi ali ne, Ivan Cankar je bil kratko malo genialen
Od smrti Ivana Cankarja sicer mineva sto let, a veliki književnik se v marsičem zdi še vedno živ. Ko se namreč oziramo naokrog, lahko hitro ugotovimo, da se po njem imenujejo ulice in trgi, šole in kulturni domovi, da se njegove drame uprizarjajo in knjige ponatiskujejo, celo beremo ga menda še vedno, pa čeprav, priznajmo, pogosteje kakor ne z Damoklejevim mečem kontrolnih nalog in šolskih spisov nad glavo.
In vendar se zdi, da Cankar v naših očeh še naprej ostaja uganka. Najprej nas seveda bega njegova dvoumnost: je bil v svojem pisanju, ki je zajemalo pesmi in romane, drame in novele, eseje in polemično publicistiko, realist, ki, zvest resničnosti, natančno opisuje svoj čas in ljudi, ki ga naseljujejo, ali pa je bil, nasprotno, simbolist, ki pravzaprav v vsem videva znamenja neke globlje, višje, nadzgodovinske resničnosti? Je bil heterodoksen socialist ali svojstvenemu misticizmu vdan kristjan? Je bil človek tradicije ali človek modernosti? Je bil značilni otrok svojega časa in prostora ali pa si je, nasprotno, svoj čas, svoj svet šele izmislil in ga v procesu umetniškega ustvarjanja tudi končnoveljavno ustvaril? Je imel Slovence rad iz vsega srca ali nas je preziral iz dna duše? In nazadnje: odgovoriti si ne znamo niti na vprašanje, ali ga imamo ali pač nimamo radi mi sami.
Ta vprašanja nas zaposlujejo tudi v tokratni Intelekti. Odgovore pa iščemo pri treh uglednih slovenistkah: pri dr. Ireni Novak Popov, pri dr. Mateji Pezdirc Bartol in pri dr. Alojziji Zupan Sosič. Naše tokratne gostje so namreč v zadnjem letu skupaj z dr. Jožico Čeh Steger, ki se našega pogovora žal ni utegnila udeležiti, še enkrat več presejale Cankarjev opus in nam ga predstavile v zborniku Ivan Cankar : literarni revolucionar, ki je izšel pri Cankarjevi založbi.
