Zdaj je treba že kar daleč na podeželje, da je mogoče opaziti staro nizko hišo – bolj hišico – in pred njo na klopci priletnega človeka. Pomad, potem pa poletna senca, je nekoč samoumevno ponujala tak prizor. »Vse, kar se še more premikati, prileze na dan,« je bilo rečeno.
Neverjetno, kako smo povezani z letnimi časi. Tega ne uniči povsem nobena moderna sprememba. Spremeni prav gotovo, uniči pa ne. Treba je samo videti povečan promet od petka do konca nedelje! Primerjava z nekdanjimi zapravljivčki je prav smešna. Tu in tam kaka vprega z lepo opremljenim pramom – mimogrede: to je konj! – , po vsej verjetnosti namenjena nekam na nedeljski obisk ali pa na oddaljeni božjepotni kraj. Zdaj šviga švaga vseh avtomobilskih znamk na zrak tja nekam bogve kam.
Nikjer več plevic z ožgano zbeledelo obleko na plečih in s slamico prevezano ruto na glavi. Po ves poletni teden so se pomikale po ostrem strnišču, iz katerega je že med žitom vzklilo korenje. Zdaj staro in mlado išče porjavelost, golo do popka od vratu navzdol ali pa od peta navzgor. Pred kožnim rakcem so vendar kreme! Ta letni čas zahteva sprostitev, zato pa so dopusti!
Nikjer več ne opazim frnikolanja. Ta moj požrešni spomin na otroške igre! In na rdeče pisano žogo. Me je ata takoj poučil: »Če jo’vš prebodva, jo na bo več!« Malčki zdaj bolje rokujejo z mobitelom kot jaz; veliko bolje. Pa nobene skrbi, da bi pregorel. Niti pri oni starejši gospe, ki je blizu mene med mašo pošiljala nekomu gotovo zelo velepomembni SMS.
Napredni časi nekoliko prehitevajo letne čase, a ti imajo vedno svojo moč. Moj učenec je v šolski nalogi z naslovom Pismo sporočil bratu nekam daleč v Bihać: »Dragi Franci! Zdaj je pomlad. Spomladi vsako bitje miga. Lepo te v zadnji vrstici k vojakom pozdravlja tvoj brat.« To je bila gotovo svetovno najkrajša šolska naloga v preteklem stoletju, a mene še vedno veseli, da je fantič pravilno razumel pojma pomlad in spomladi.
Eh ja, časi, kakršni koli že so, letni časi pa sploh, nam krojijo duhovna krila. Poléti so pa različni. Tako je ukrojeno stvarstvo; sokoli in orli, pravi Župančič, vedo, da je dan. Kure, ki da tudi sodijo med ptiče, pa vzletajo le pri tleh.
Zdaj je treba že kar daleč na podeželje, da je mogoče opaziti staro nizko hišo – bolj hišico – in pred njo na klopci priletnega človeka. Pomad, potem pa poletna senca, je nekoč samoumevno ponujala tak prizor. »Vse, kar se še more premikati, prileze na dan,« je bilo rečeno.
Neverjetno, kako smo povezani z letnimi časi. Tega ne uniči povsem nobena moderna sprememba. Spremeni prav gotovo, uniči pa ne. Treba je samo videti povečan promet od petka do konca nedelje! Primerjava z nekdanjimi zapravljivčki je prav smešna. Tu in tam kaka vprega z lepo opremljenim pramom – mimogrede: to je konj! – , po vsej verjetnosti namenjena nekam na nedeljski obisk ali pa na oddaljeni božjepotni kraj. Zdaj šviga švaga vseh avtomobilskih znamk na zrak tja nekam bogve kam.
Nikjer več plevic z ožgano zbeledelo obleko na plečih in s slamico prevezano ruto na glavi. Po ves poletni teden so se pomikale po ostrem strnišču, iz katerega je že med žitom vzklilo korenje. Zdaj staro in mlado išče porjavelost, golo do popka od vratu navzdol ali pa od peta navzgor. Pred kožnim rakcem so vendar kreme! Ta letni čas zahteva sprostitev, zato pa so dopusti!
Nikjer več ne opazim frnikolanja. Ta moj požrešni spomin na otroške igre! In na rdeče pisano žogo. Me je ata takoj poučil: »Če jo’vš prebodva, jo na bo več!« Malčki zdaj bolje rokujejo z mobitelom kot jaz; veliko bolje. Pa nobene skrbi, da bi pregorel. Niti pri oni starejši gospe, ki je blizu mene med mašo pošiljala nekomu gotovo zelo velepomembni SMS.
Napredni časi nekoliko prehitevajo letne čase, a ti imajo vedno svojo moč. Moj učenec je v šolski nalogi z naslovom Pismo sporočil bratu nekam daleč v Bihać: »Dragi Franci! Zdaj je pomlad. Spomladi vsako bitje miga. Lepo te v zadnji vrstici k vojakom pozdravlja tvoj brat.« To je bila gotovo svetovno najkrajša šolska naloga v preteklem stoletju, a mene še vedno veseli, da je fantič pravilno razumel pojma pomlad in spomladi.
Eh ja, časi, kakršni koli že so, letni časi pa sploh, nam krojijo duhovna krila. Poléti so pa različni. Tako je ukrojeno stvarstvo; sokoli in orli, pravi Župančič, vedo, da je dan. Kure, ki da tudi sodijo med ptiče, pa vzletajo le pri tleh.
