V visokem poletju se zavoljo vročine možgani vozlajo po svoje. Meni mečejo na plan sebe. Ne kot osebo, ampak kot besedo s pomeni. Poslušam športnike, da so dali vse od sebe. Potrudili so se do svojega skorajkonca. Pomislim na ves njihov trening, ne samo na tekmo. Potem sredi belega dne slišim psihologa, da je treba stresti vse iz sebe, sicer te lahko razkolje. Otroka so me pa učili, da moram biti pri sebi, kar je pomenilo ostati razsoden v različnih okoliščinah.

Ampak ta čas je poletje in kaj od povedanega naj prevladuje tja do zlate jeseni? Saj se lahko prekucnem v sproščen vreči vse s sebe in se podam na nudistično plažo. Ni potrebe, ko pa prihaja ta z modo v različnih priredbah v domala vsa okolja.

Nekje še tista veja niha, nekje trepeče list od vzdiha: na južno stran, na južno stran! Že vidim avtorico stihov v diru drobencljati od Magistrata do njenih t/Temnih vrat na ljubljanskem Starem trgu.

Torej vsak po svoje kam na sproščujočo in obetov ali pa spominov polno južno stran. V tem našem hitrem veku je več kot zdravilno vsaj med dopustom in v počitnicah vreči kaj raz sebe. Malo v dejanskem in malo v prenesenem pomenu. Občutiti zasuk k sebi. Vase.

Znana je pobuda, naj bi poleti preživeli teden dni brez ekrana, tudi brez ta pametnega telefona. En teden take spremembe ni veliko, zmore pa roditi ugodne sadove. Kot da nismo po dolgih mesecih napetega tempa vsi potrebni sproščenega družinjenja? Od jutra do večera vsak po neodložljivih opravkih, zdaj zedinjeni v dojemanju sebe v bližnjem. Čas, ko je možno drug na drugem zagledati odtenke človeškosti, ki nam jih sicer krade naglica službenih in šolskih dni.

Planine, morje, gmajne, stezice,veter,nalivi, potoki, borovnice, gobe, preznojenost, oddih, prezračena glava, šumenje in cvrkut, srna na jasi.

Tudi kak obisk, kak skok do – oh ja, res se že dolgo nismo videli – ! Ga pa obišči, starega znanca iz prejšnje službe, saj menda še živi – ja ja res se je od daleč vozil oni redkobesedni vdovec mojih let.

Stresti raz sebe osredinjenost vase in oživiti sočuten odnos do stvarstva in soljudi.

V visokem poletju se zavoljo vročine možgani vozlajo po svoje. Meni mečejo na plan sebe. Ne kot osebo, ampak kot besedo s pomeni.  Poslušam športnike, da so dali vse od sebe. Potrudili so se do svojega skorajkonca. Pomislim na ves njihov trening, ne samo na tekmo. Potem sredi belega dne slišim psihologa, da je treba stresti vse iz sebe, sicer te lahko razkolje. Otroka so me  pa učili, da moram biti pri sebi, kar je pomenilo ostati razsoden v različnih okoliščinah.

Ampak ta čas je poletje in kaj od povedanega naj prevladuje tja do zlate jeseni? Saj se lahko prekucnem v sproščen vreči vse s sebe in se podam na nudistično plažo.  Ni potrebe, ko pa prihaja ta z modo v različnih priredbah v domala vsa okolja.

Nekje še tista veja niha, nekje trepeče list od vzdiha: na južno stran, na južno stran!  Že vidim avtorico stihov v  diru drobencljati od Magistrata do njenih t/Temnih vrat na  ljubljanskem Starem trgu.

Torej vsak po svoje kam na sproščujočo in obetov ali pa spominov polno južno stran. V tem našem hitrem veku je več kot zdravilno vsaj med dopustom in v počitnicah vreči kaj raz sebe. Malo v dejanskem in malo v prenesenem pomenu. Občutiti zasuk  k sebi. Vase.

Znana je pobuda, naj bi poleti preživeli teden dni brez ekrana, tudi brez ta pametnega telefona. En teden take spremembe ni veliko, zmore pa roditi ugodne sadove. Kot da nismo po dolgih mesecih napetega tempa vsi potrebni  sproščenega družinjenja? Od jutra do večera vsak po neodložljivih opravkih, zdaj zedinjeni v dojemanju  sebe v bližnjem. Čas, ko je možno drug na drugem zagledati odtenke človeškosti, ki nam jih sicer krade naglica  službenih in šolskih dni.

Planine, morje, gmajne, stezice,veter,nalivi, potoki, borovnice, gobe, preznojenost, oddih, prezračena glava, šumenje in cvrkut, srna na jasi.

Tudi kak obisk, kak skok do – oh ja, res se že dolgo nismo videli – !  Ga pa obišči, starega znanca iz prejšnje službe, saj menda še živi –  ja ja res se je od daleč vozil oni  redkobesedni  vdovec mojih let.

Stresti raz sebe  osredinjenost vase in oživiti sočuten odnos do stvarstva in  soljudi.

Berta Golob