Oče, mama in denarnica. Najtežje je razložiti tiste najbolj preproste besede

Samuel Johnson, veliki leksikograf 18. stoletja, je o slovarjih razmišljal, da so slovarji kot ure: še najslabša je boljša kot nobena, najboljša pa tudi ne more vedno kazati točnega časa. Zgodovinski čas slovenskih slovarjev se piše v drugi polovici 19. stoletja s Pleteršnikovim nemško-slovenskim slovarjem, pozneje tudi slovensko-nemškim. Od takrat je slovenski jezik zapisan, ustaljen in povsem enakovreden nemščini. Priprave na eno izmed najpomembnejših knjižnih izdaj o slovenskem jeziku, na Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), pa so se začele po drugi svetovni vojni.

Slovar ne nastane tako, da si nekdo izmisli neko besedo, jo zapiše, si izmisli še kak zgled in je geslo zaključeno. Nekoč je nastanek slovarja temeljil na obširnih zbirkah iz pisanega gradiva (knjižna dela, časopisi, ipd.), danes pa imamo še večje (računalniške) zbirke besedil, pojasni Janoš Ježovnik z leksikološke sekcije na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša.

“Referenčni korpus za slovenski jezik vsebuje milijardo besed, raznovrstnih besedil in na podlagi tega potem nastanejo slovarski sestavki.”

Ker pa so slovarji tudi odsev časa, v tistih s starejšo letnico izdaje najdemo razlage ali zglede, ki so z današnje perspektive nekorektni, pove jezikoslovka doc. dr. Helena Dobrovoljc.

“Za ljubezen gre skozi želodec je omenjeno, da če žena možu dobro kuha, uspeh tega zakona ne izostane. To je verjetno danes marsikje povsem spremenjeno.”

Glede na družbeno občutljiva področja in politično korektnost so torej nekatere razlage, kvalifikatorji in zgledi v novejših razlagah spremenjeni. Z nastopom elektronskih slovarjev pa se poenostavlja tudi način branja slovarjev in veča njihova dostopnost. In konkretno – v Franovi Jezikovni svetovalnici je vse več vprašanj in jezikovnih dilem, ki jih postavljajo uporabniki. 16. oktober je dan slovarjev.

Nadia Petauer