Zamejski, obmejni, čezmejni … brezmejni

Slovenci v Furlaniji - Julijski krajini deset let po vstopu Slovenije v schengensko območje, Cikl Cakl in 25 udarcev, Maj v Porabju in sejem izobraževanja na Reki

Iz predstave 25 udarcev ali naredimo slovenski jezik končno velik Teatra Šentjanž
foto: Konrad Uberbacher

Vstop v schengensko območje konec leta 2007, ko je padla tudi meja med Slovenijo in Italijo, je bil za rojake v Furlaniji – Julijski krajini pomemben in težko pričakovan dogodek. Kaj je prineslo desetletje fizično odprte meje in kakšna je vloga manjšin pri spodbujanju čezmejnega povezovanja?

O tem so 18. in 19.10.2018 razpravljali na posvetu v Gorici, ki ga je skupaj pripravil Slovenski raziskovalni inštitut iz Trsta v okviru projekta ” Zamejski, obmejni, čezmejni: Slovenci v Furlaniji – Julijski krajini deset let po vstopu Slovenije v schengensko območje”, katerega namen je spodbuditi razmišljanja o izzivih in priložnostih.

V pogovoru o medijih je izstopala skrb za prihodnost narodnostnih časopisov, če bo italijanska vlada v proračunu za prihodnje leto zmanjšala ali celo ukinila denarno pomoč za njihovo izhajanja.

Kot v pogovoru z Mirjam Muženič opozarja odgovorni urednik Primorskega dnevnika Aleksander Koren, bi z načrtovano ukinitvijo sklada za medije ogrozili njihov obstoj:

“Mi iz tega fonda črpamo polovico sredstev, potrebnih za izhajanje časopisa. Ukinitev bi imela dramatične posledice za nas. Ne vemo, kaj pomeni beseda postopnost, za kakšne roke gre, ampak že samo zmanjševanje teh prispevkov bi bil za nas velik problem, saj časopis zdaj deluje ob minimalni možni kadrovski zasedbi.Nas je malo.”

Odgovorni urednik goriškega tednika Novi glas Jurij Paljk je še bolj neposreden:

“Dejstvo je, da stranka Gibanje 5 zvez že pregovorno sovraži časopise: Sovraži in že od vedno je v njihovi DNA, da je  treba časopise iztrebiti. Kako bodo to  uredili? Vem, da se je naša delegacija, smo namreč člani italijanskih tednikov, sestala z državnim podsekretarjem Crimijem, ki sicer osebno pozna našo stvarnost, jo ceni, ampak je vprašaje, kaj bodo odločili. Velika neznanka je.”

Italijanski premier Giuseppe Conte pa je 22.10.2018 v Rimu na srečanju s tujimi novinarji odgovoril tudi na strahove slovenske manjšine, da bi lahko njen tisk ostal brez državnih subvencij. Na vprašanje Janka Petrovca je potrdil namero vlade, da do leta 2020 ukine državno podporo manjšim, zlasti tiskanim medijem. Vendar pa:

“Podporo medijem manjšin bomo posebej skrbno pretresli. Zaenkrat še nismo ničesar dokončno odločili. Zanesljivo pa bomo pokazali občutljivost za pravice, ki izhajajo iz italijanske ustave.”

25 udarcev Teatra Šentjanž

Človekove pravice so pravice našega naroda. Nestabilnost je nova stabilnost. Vaš um je tabula rasa, na katero bom pisal. Sem mlad, lep in fit, zato bom vaš politik. To so štirje izmed 25 stavkov, ki jih slišimo v predstavi Teatra Šentjanž “25 udarcev ali naredimo slovenski jezik končno velik!”

Režiserka Alenka Hain je tokrat s svojim konceptom združila štiri profesionalne koroške slovenske igralke; Laro Vouk, Magdo Kropiunig, Yulijo Izmaylovo in Katarino Hartmann ter igralca Aleksandra Tolmaierja.

S 25 stavki, toliko kolikor je črk slovenske abecede, igralci opozorijo na pojave populizma, izključevanje in manipulacijo, ki so v družbi vnovič vse bolj prisotni. Slovenščina je tu le sredstvo za manipulacijo, pravi vodja Teatra Šentjanž Martin Moschitz:

“Merodajna je le izpoved, kako naivni smo, da se pustimo zavesti, z lepimi čevlji, lepimi čokoladami, z lepimi darili in ne mislimo več s svojo glavo.”

Koroška strokovna kritika je predstavo, ki je na ogled v K&K centru ocenila zelo dobro.

“Prvič je bila tudi v nemškem časopisu objavljena precej obširna ocena in od začetka do konca zelo, zelo pozitivna.”

S predstavo so zelo zadovoljni tudi sami igralci, ki prvič igrajo v tem sestavu. Občutki so lepi, pravi Aleksander Tolmaier, ker vidimo, da publika to sprejme:

“Do premiere je to vedno velik vprašaj. Pri tej predstavi mogoče še bolj kot ponavadi, saj ne gre za klasično besedilo. Včasih, če vzameš komedijo, že kar veš, da ne moreš zgrešiti. V tem primeru pa je bilo ogrodje 25 stavkov, ki jih je določila Alenka Hain. in v tem primeru tudi ona ni mogla biti tako pripravljena, saj ni vedela, kam nas bo pot vodila. Vedela je, kam hoče. Kako priti do tja, smo morali kar delati sami.”

Aktualnosti stavkov se zaveda tudi sama publika, dodaja Katarina Hartmann:

“Kot so mi povedali po predstavi, so jih stavki dobesedno zadeli. To so res aktualni stavki, ki so jih izrekli politiki, in jih je prizadelo, ko smo to v celoti prikazali.”

Po mnenju Lare Vouk je predstava nadvse primerna za avstrijsko Koroško, še posebej zaradi jezika:

Ta tematika je za nas bolj aktualna, tako da smo na varnem terenu in najlaže mogoče prepričamo publiko.”

Predpremiera predstave ’25 udarcev ali naredimo slovenski jezik končno velik!’ je bila na avstrijskem Štajerskem, kjer pa je publika ni razumela v celoti, zato so jo v nadaljevanju opremili z nemškimi nadnapisi, čeprav sprva tega niso načrtovali.

Kompromis sta tudi dve gostovanji v Celovcu 29. in 30. 10.2018, čeprav je K&K center v Šentjanžu oddaljen le 20 kilometrov, pravi Martin Moschitz, ki čaka tudi na povabila iz Slovenije.

Cikl Cakl in jeziki brez meja

Oktobra na avstrijskem Koroškem na svoj račun pridejo tudi ljubitelji lutk. V Šmihelu pri Pliberku namreč poteka tradicionalni mednarodni lutkovni festival Cikl Cakl, ki ga že 19 let pripravlja tamkajšnje Katoliško prosvetno društvo. Letos si je predstave med 17. in 21.10.2018 ogledalo 2.5000 gledalcev vseh generacij.

Predsednica KPD Šmihel Micka Opetnik je zelo zadovoljna in to ne le zaradi obiska in vse več odraslih, ki prihajajo na predstave, temveč tudi zaradi jezikove raznolikosti, edinstvene v Avstriji.

 “Letos sem prav posebej opazila, kako lepo je, ko prihajajo lutkarji iz vseh delov Evrope in se ti jeziki med seboj  mešajo. Slišiš danščino, španščino, italijanščino, estonščino in naša dva jezika, je enostavno lepo. In ko vidiš, da ti jeziki niso nikakršna pregrada, niso nobena meja…. Lepo je, da to slišimo z odra.   V Avstriji to drugače ni možno, saj morajo biti nadnapisi ali v nemščini. Pri našem festivalu tega ni.  Vsak lahko govori v svojem jeziku. Enostavno lepo je, če Estonka vmes nekaj pove v estonščini, ko zazveni en drug jezik in je to nekaj lepega.”

Selektorica festivala Veronika Kušej se trudi v Šmihel pripeljati novosti:

“Vedno mi je pomembno, da prikažem to raznolikost, pripeljem nekaj novega, novo tehniko, novo vsebino in mislim, da mi to iz leta v leto kar uspeva. Ljudje so navdušeni in vedno znova presenečeni tudi tisti, ki so radovedni, radi pridejo, vedno, da jih čaka nekaj, kar še niso videli.”

Tradicija festivala Cikl Cakl so tudi gostovanja. Letos so odšli v ljudsko šolo v Dobrli vasi in v srednjo šolo v Pliberku, pojasnjuje Micka Opetnik, saj v treh dneh, ko razpišejo festival, zmanjka vstopnic za dopoldanske predstave za šole in vrtce. Veseli pa jo, da na festival prihaja vse več odraslih:

“Letos smo se prvič zavestno odločili, da bodo večerne predstave za mladino in odrasle in ne za otroke.  In tako tudi odrasla publika dobi občutek, to je pa zdaj nekaj za nas.”

Tako v Šmihelu spodbujajo zanimanje to vrsto gledališke umetnosti. Domača odrasla skupina pa se že pripravlja na prihodnje leto, ki bo v znamenju praznovanja 20-letnice festivala Cikl Cakl in 40-letnice lutkovne dejavnosti.

MAJ v Monoštru

Na pobudo slovenskih gospodarskih organizacij iz sosednjih držav je spomladi nastala mreža Maj – mladi Alpe Jadran, namenjena povezovanju mladih rojakov in njihovem usposabljanju na različnih področjih. Po uvodnem druženju v Vrbi na avstrijskem Koroškem, je sledilo dvodnevno druženje v Trstu in na Reki, četrto srečanje pa so pripravili v Monoštru v Porabju.

Po besedah podpredsednika Slovenske gospodarske zveze iz Celovca Felixa Wieserja, pobudnika mreže, želijo tako spodbuditi mlade k spoznavanju in povezovanju.

“Mladi premalo vedo, kje Slovenci živimo v tem srednjem delu Evrope. Še bolj pa me moti, da tudi šole v državah, kjer živimo, premalo informirajo mlade tako o naselitvenem območju kot po sožitju med narodi.”

Prepričan je, da bi morali mladi bolje poznati regijo Alpe Jadran, v kateri živi 8,9 milijonov ljudi, saj bi se tako bolj suvereno gibali v njej in si tu ustvarili družino, našli zaposlitev.

“Namen je, da se mladi srečajo, spoznajo in mogoče bo jutri nekaj ideja prinesla novo pobudo, novo podjetje, spodbudila kulturno ustvarjalnost, ipd.”

Pri tem pa so se člani mreže Maj izobraževali na različnih področjih; med drugim so spoznavali gospodarsko dogajanje v regiji, Evropi in svetu, primerjali davčne sisteme, razmišljali o podjetništvu, v Monoštru pa so se seznanili s pripravo evropskih projektov, saj imajo porabski Slovenci na tem področju bogate izkušnje.

Karkoli želiš narediti, za vse obstajajo razpisi, pravi vodja razvojne agencije Slovenska krajina Andreja Kovač, vendar gre za poseben način razmišljanja:

“Moraš biti spreten, poiskati moraš, kje so kakšni razpisi in kako lahko vanje vključiš svoj projekt.”

In projekti so prav za mlade, je prepričana. Felix Wieser pa si želi, da bi se projekt mreže Maj nadaljeval tudi v prihodnje.

“Osnovni cilj je zdaj dosežen, ne bi pa smeli končati. Ta projekt bi moral potekati 3,4,5 let, da postane stalnica.”

Sejem štipendij in visokošolskega izobraževanja

V Zagrebu in na Reki je (16.10. in 18.10.2018) potekal mednarodni sejem štipendij in visokega izobraževanja, ki ga že 14. leto zapored pripravlja nevladna organizacija Inštitut za razvoj izobraževanja iz Zagreba, zadnjih sedem let v sodelovanju z reško univerzo.

Med 11 državami (Italija, Avstrija, Nemčija, Francija, Velika Britanija, Rusija, Švica, Danska, Kanada, ZDA) je bila na Reki tudi Slovenija, kar ne preseneča, saj na slovenskih univerzah med tujimi študenti prednjačijo prav mladi s Hrvaške, predvsem Istre in Kvarnerja.  Slovenske stojnice so bile tako tudi tokrat deležne velikega zanimanja.

Predstavile so se univerza v Ljubljani, univerza na Primorskem in univerza v Novi Gorici ter novogoriška Nova univerza in kot je Marjani  Mirković povedal direktor reške univerze Ninoslav Šćukanec so slovenske univerze njihov pomemben partner:

“Menimo, da je pomembno predstaviti možnosti študiranja in izmenjave tudi v nam sosednjih državah.”

Si pa na Reki želijo več izmenjav:

“Želeli bi večjo mobilnost in kroženje možganov. Najbolj priljubljene destinacije so Avstrija, Nemčija in Velika Britanija, med prvih deset je prav tako Slovenija, poleg Italije  in za nas tudi pomembnih ZDA. Na študiju v tujini je letno približno sedem tisoč oseb iz Hrvaške. Zanimivo je, da narašča število tujcev, ki prihajajo na študij na Hrvaško, a te številke so občutno manjše – na Hrvaškem se izobražuje približno tisoč petsto tujih študentov na leto.”

Po sicer neuradnih podatkih se na slovenskih univerzah izobražuje okrog sedemsto študentov s Hrvaške, večina, približno petsto, na univerzi v Ljubljani, medtem ko je na hrvaških visokošolskih ustanovah vpisanih manj kot sto študentov iz Slovenije.

Več o vsem tem pa lahko slišite v oddaji.